(okrajno sodišče, višje sodišče) Obtoženi je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odstavku 152. člena Kazenskega zakonika (KZ), ker naj bi vstopil v tuj zaprt prostor, v konkretnem primeru shrambo, ki naj bi jo uporabljala soseda. Zaprta vrata naj bi snel s tečajev, vstopil v prostor, ga pregledal in nato postavil vrata nazaj na svoje mesto.
Obtoženec je v pritožbi navajal, da ni vstopil v tuj prostor, saj je shramba, v katero je vstopil, tudi njegova last. Po navedbah obtoženca naj bi šlo za skupni del stanovanjske stavbe, ki je tudi v njegovi solasti, posledično tudi v soposesti. Oškodovanka naj bi si prostor nezakonito prisvojila, zato obtožencu ni mogoče očitati, da bi izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.
Navedbe pritožnika, da zaradi tega, ker naj bi bil tudi sam(so)lastnik shrambe kot skupnega dela stanovanjske stavbe, nikakor ni mogel vstopiti v tuj prostor, saj je tudi njegova last, niso na mestu. V sodni praksi je namreč bilo že večkrat pojasnjeno (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 25.09.2003, opr. št. I Ips 21/2000 in z dne 18.05.2006, opr. št. I Ips 299/2005), da se izraz tuj (prostor oziroma stanovanje) ne uporablja v lastninskopravnem smislu, temveč glede zakonite pravice določene osebe, da prostor oziroma stanovanje dejansko uporablja, obrazloženo pa je tudi bilo, da je predmet varstva pri obravnavanem kaznivem dejanju zasebnost in ne lastnina.
Dejstvo je, da je oškodovanka v konkretnem primeru dokazala ne le lastništvo sporne shrambe, katero je pridobila s kupoprodajno pogodbo, temveč tudi, da je sporno shrambo kot del njenega stanovanja v kritičnem obdobju dejansko uporabljala. Tudi sam obtoženec je izpovedal, da že nekaj časa shrambe ni mogel uporabljati, ker naj bi jo samovoljno uporabljala oškodovanka, je navedeni zakonski znak tuje stvari dejansko podan. Če obtoženec shrambe ni uporabljal, je tudi ni mogel imeti v posesti, saj jo je uporabljala izključno oškodovanka in je zato nezakonito vstopil v tuj prostor, pa četudi slednji ne bi bil v izključni lasti oškodovanke.
Glede na navedeno so pritožbene navedbe glede lastninske pravice neutemeljene in je bilo pritožbo zavrniti ter potrditi obsodilno sodbo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.