(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojni ne spadajo določene nepremičnine, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice tožnika in dovolitev vknjižbe lastninske pravice, ker bi moral tožnik s tožbo zajeti vse dediče in ne samo tiste, ki so v zapuščinskem postopku nasprotovali zahtevku tožnika.
V pritožbi sta toženca zatrjevala, da bi moral tožnik tožiti tudi ostale dediče, čeprav so ti v zapuščinskem postopku podali izjavo, da se z navedbami in zahtevki tožnika strinjajo. Ker tožnik ni pravilno tožil vseh dedičev, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti zavrniti tožbeni zahtevek.
Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ob zapustnikovi smrti nastane glede podedovanega premoženja (dediščine) med sodediči skupnost, ki vsaj praviloma traja vse dotlej, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj – do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Subjekt dediščine so torej vsi dediči kot enota – vsem dedičem skupaj gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo dediščino. Vsak od njih sicer lahko pod določenimi pogoji razpolaga s svojim dednim deležem, vendar pa ne more razpolagati s posameznimi zapuščinskimi stvarmi in tudi ne z deležem na teh stvareh – preprosto zato, ker na teh stvareh sploh še nima deleža. Ima namreč samo delež v skupnosti dedičev. Ko je tako, je spor o tem, ali določene stvari oziroma lastninska pravica na določenih stvareh spadajo v zapuščino, zaradi narave takega razmerja mogoče rešiti samo na enak način za vse udeležence tega razmerja, torej enako za vse sodediče. Obseg zapuščine ne more biti različen za posamezne sodediče – neka pravica je lahko del zapuščine samo, če je to za vse od sodedičev. To velja tako v primerih, ko je spor med sodediči (na eni strani) in tretjimi (na drugi strani), kot če gre za spor med samimi sodediči. V teh sporih so torej dediči vselej enotni sosporniki (196. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) in ker mora biti vsem udeležencem tega enotnega pravnega razmerja zagotovljena pravica do izjave (ta pravica bi bila kršena, če bi se neposreden učinek sodbe raztezal tudi na tiste, ki v postopku niso sodelovali), so sodediči nujni sosporniki. Za prostovoljno enotno sosporništvo gre samo v izjemnih primerih razširjenega subjektivnega učinkovanja pravnomočnosti in v primerih, ko je treba dati prednost pravici do sodnega varstva, kar pomeni, da morajo v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. In to ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo, saj se tako priznanje lahko vsak trenutek prekliče in v tem primeru postane integracija stranke isti hip nepopolna. Krog subjektov, ki zaradi z zakonom določene enotnosti pravnega razmerja predstavljajo nujne sospornike, ne more biti odvisen od volje strank, ker nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, temveč je procesna nujnost. Tožnik bi torej moral s tožbo, s katero zahteva, da določeno premoženje ne spada v zapuščino zajeti vse dediče. Ker ni tožil vseh nujnih sospornikov, je zaradi zgrešene pasivne legitimacije njegov zahtevek neutemeljen.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
