Glede vpliva mediacije na sodne postopke zakon v 16. členu načeloma določa, da sprožitev sodnega ali arbitražnega postopka katere od strank med trajanjem mediacije glede istega vprašanja, negativno vpliva na možnost mirne rešitve spora. Po drugi strani pa bi popolna omejitev strank glede začetka arbitražnih ali sodnih postopkov lahko odvračala stranke od sklepanja sporazumov o mediaciji in bi lahko bila sporna tudi z vidika ustavne pravice dostopa do sodnega varstva.
ZMCGZ zato načeloma dopušča, da mediacija poteka vzporedno s sodnim ali arbitražnim postopkom, hkrati pa strankam daje možnost, da se izrecno dogovorijo, da do preteka določenega časa ali do nastopa določenega dogodka ne bodo začele arbitražnega ali sodnega postopka. Tak dogovor mora sodišče oziroma arbitraža upoštevati tako, da v nasprotju z dogovorom vloženo tožbo na ugovor tožene stranke zavrže (torej enako kot zaradi obstoja arbitražnega sporazuma).
Tožeča stranka mora ob vložitvi tožbe zatrjevati in dokazati, da je bil postopek mediacije predhodno izpeljan, vendar ni bil uspešen, kar lahko stori npr. s potrdilom mediatorja. Do zavrženja tožbe pa ne pride tudi v primeru ne izvedene mediacije, če tožeča stranka izkaže, da bi sicer nastale težke in nepopravljive posledice (npr. zaradi potrebe po začasnem ukrepanju). Enake pravne posledice kot izrecen sporazum strank o ne sprožanju sodnih postopkov ima zakonska določba, ki bi določala obvezen poskus mediacije pred vložitvijo tožbe (podobno za delovne in socialne spore določa že 23. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).
Glede učinka mediacije na zastaralne roke je določeno, da je med trajanjem mediacije tek zastaranja zadržan, nadaljuje pa se po koncu mediacije, v primeru da se le-ta konča brez sklenitve sporazuma o rešitvi spora (17. člen). Če pa se mediacija konča uspešno, torej s sklenitvijo sporazuma, je od vsebine takšnega sporazuma odvisno, kakšen je njegov vpliv na zastaranje, največkrat pa bo šlo za pripoznanje obveznosti ali novacijo, kar oboje povzroči pretrganje zastaranja
Prekluzivni rok se podaljša samo v primeru, kadar bi bila stranka zaradi njegovega izteka med trajanjem mediacije sicer prikrajšana za možnost uveljavljanja sodnega varstva. Če se mediacija v celoti odvije (začne in neuspešno konča) znotraj prekluzivnega roka, tako da po koncu neuspešne mediacije stranki ostane še več kot 15 dni za pripravo tožbe, potem do prekluzije pride na isti dan, kot če mediacije ne bi bilo. Če pa bi se prekluzivni rok iztekel med trajanjem mediacije ali prej kot 15 dni po njenem koncu, potem se ta rok podaljša tako, da se izteče šele 15 dni po koncu mediacije.
Zakon uveljavlja splošno načelo zaupnosti vseh podatkov v zvezi s postopkom mediacije nasproti tretjim osebam (11. člen). Torej se ne nanaša samo na podatke, razkrite med samim postopkom mediacije, temveč tudi na vsebino in rezultat tega postopka ter na pogovore v zvezi z mediacijo, ki so se odvijali še pred njenim začetkom (npr. o želji po mediaciji, o določbah sporazuma o mediaciji, o izboru mediatorja, o povabilu k mediaciji in sprejemu ali zavrnitvi takega povabila). Izjeme od splošnega načela zaupnosti podatkov lahko določi avtonomija strank ali zakon – npr. če gre za razkritje dokazov v zvezi s kaznivim dejanjem ali če je razkritje potrebno zaradi izvršitve sporazuma o rešitvi spora.
V 12. členu pa se konkretizira načelo zaupnosti mediacije z določitvijo dveh vrst pravnih posledic: obveznost vseh oseb, ki so sodelovale pri mediaciji, da se v arbitražnem, sodnem ali drugem podobnem postopku ne smejo sklicevati na oziroma razkriti določenih podatkov v zvezi z mediacijo, ti so taksativno našteti v prvem odstavku, in obveznost sodišča, da takšne podatke šteje za nedopustne in jih torej ne upošteva pri odločanju, to pa ne velja za splošno znana dejstva in dokaze.
Določene pa so tudi izjeme od nedopustnosti dokazov v drugih postopkih, če tako zahteva zakon, zlasti zaradi razlogov javnega reda (npr. zaščita interesov otrok ali preprečitev posega v telesno ali duševno celovitost osebe) ali kolikor je potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora.
Zaradi dosedanje uveljavitve in uspešnega izvajanja mediacije na slovenskih sodiščih, do katere je prišlo brez posebne zakonske podlage, je tudi ta novi zakon privzel pristop minimalne regulacije. Tako določa samo temeljna načela postopka (4. člen), ki jih morajo upoštevati mediator in stranke, glede uporabe ostalih določb zakona, pa se lahko dogovorijo tudi drugače ali izključijo uporabo posamezne določbe (5. člen).
Prav tako zakon ne ureja stopnje aktivnosti mediatorja v postopku. Dopusten je torej tako model, kjer mediator poda oceno o utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma o pričakovani odločitvi sodišča, kot tudi bolj pasiven model, v nobenem primeru pa rešitev, ki jo predlaga mediator, strank ne zavezuje (8. člen), tako tudi ni predpisana kvalifikacija in akreditacija mediatorjev.
Zakon pa določa v katerih primerih se mediacija konča (13. člen) in možnost strank, da se sporazum sklene v eni od oblik, ki povzroči takojšnjo izvršljivost notarskega zapisa (14. člen).
Pripravila: Maruša Drolec
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
