Pritožba se nanaša na v izreku navedene določbe Zakona o računskem sodišču (ZRacS-1), ker zoper akte računskega sodišča, ni zagotovljeno varstvo pred sodišči ali pred drugimi državnimi organi in ker naj revizijska pristojnost Računskega sodišča RS ne bi bila urejena dovolj jasno in določno. Zato naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju z določbami Ustave RS (2., 3., 14., 22., 23., 25., 87. in 120. člen).
Ustavno sodišče v odločitvi U-I-243/06, Up-446/06 razlaga, da iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da akti računskega sodišča nimajo narave oblastnih aktov, saj se z njimi ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Zato zakonodajalec v zakonski ureditvi postopka revizije ni bil dolžan zagotavljati varovanja človekovih pravic kot sta pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena ustave ali pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave.
Možno pa je izpodbijati odločitve in akte revidirane osebe, ki je s tem, ko je izvršila poročilo oziroma se je odzvala na razkrite nepravilnosti ali nesmotrnosti v poročilu računskega sodišča, lahko kršila pravice posameznikov ali pravnih oseb. Zoper odločitve revidirane osebe, ne pa zoper odločitve računskega sodišča, se lahko vloži zakonita oziroma ustavna sredstva (glej sklep Ustavnega sodišča RS št. Up-159/97).
Ustavno sodišče je zaključilo, da v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Pritožnica pa vlaga ustavno pritožbo zoper sklep računskega sodišča o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvedbi revizije, zato ustavna pritožba ni dopustna.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
