Nov zakon nekoliko razširja področja, na katerih se plačujejo sodne takse: te se plačujejo tudi v postopku o delovnih in socialnih sporih, razen če za posamezne vrste postopkov o delovnih in socialnih sporih zakon ne določa drugače in v postopku o prekrških, v katerem nadomešča prej uveljavljeno plačilo povprečnine, spremenjene pa so tudi določbe glede zavezancev za plačilo takse. Uvedeno je namreč načelo, po katerem takso za postopek plača predlagatelj na začetku postopka (3. člen), glede na naravo postopka pa lahko posebni zakoni zavezanca za plačilo določajo tudi drugače (tako npr. v kazenskem postopku, stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave).
Takso je treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, to je načeloma ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva, pri čemer so z zakonom natančno predvideni primeri za nastanek taksne obveznosti. Taksa se plača po prejemu plačilnega naloga, ki ga taksnemu zavezancu izroči ali pošlje sodišče ob nastanku taksne obveznosti, pravica zahtevati plačilo sodne takse pa zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Opozoriti velja, da je lahko plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon.
Taksne obveznosti se določajo v evrih glede na vrednost zahtevka oziroma predmeta postopka ali v nespremenljivih zneskih in ne več v točkah. Zakon v primerjavi s starim zakonom ne vsebuje več t.i. inflacijske klavzule, saj je v urejenih gospodarskih razmerah nesmiselna. Višina taks se bo prav tako spreminjala z zakonom in ne več z uredbo vlade.
V II. poglavju zakona so urejene oprostitve, odlog in obročno plačilo taks. Določeno je, da so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, humanitarne organizacije ter v določenih primerih tudi tuja država in tuji državljani. Sodišče lahko oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (12. člen). Ena od pomembnejših novosti je ta, da mora stranka sodišču predložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju. Stranka poda izjavo pod kazensko in materialno odgovornostjo, sodišče pa v primeru dvoma o resničnosti navedb samo pridobi ustrezne podatke, s katerimi jih preveri.
Tako kot prejšnji zakon tudi novi zakona nekatere takse določa glede na vrednost predmeta postopka. V ta namen v normativnem delu obširno določa načine, na katere se v posameznih vrstah postopkov določa vrednost spornega predmeta oziroma predmeta postopka. V 16. in 17. členu sta določena načina izračune takse glede na vrednost predmeta: v ustrezni tabeli je treba poiskati višino takse ter jo pomnožiti s količnikom, ki je določen v enem od teh dveh členov. Takse s količnikom 1,0 za različne vrednosti predmeta postopka so določene v prilogi 1 in 2. Za ugotavljanje vrednosti predmeta ali več predmetov postopka zakon v IV. poglavju natančneje opredeljuje postopek ugotovitve vrednosti.
Nov zakon uvaja načelo enkratnega plačila takse, kar pomeni, da se za celoten postopek na posamezni stopnji, vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, plača enkratna enotna taksa. Ta taksa nadomešča prejšnje takse za tožbo, odgovor na tožbo in sodno odločbo (18. člen).
Skladno z načelom pospešitve postopka zakon predvideva določitev različnih taks zaradi krivdnega zavlačevanja postopkov ter takse za sklepe o zavrženju ali zavrnitvi neutemeljeno postavljenih zahtev za izločitev, ki očitno merijo na zlorabo tega instituta. Takšne takse naj bi imele predvsem preventivno funkcijo, v primeru krivdnega zavlačevanja postopka pa se bodo seveda odmerile. V 33. členu je določena osnovna taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov in sicer v višini ene tretjine takse, ki se bi sicer plačala za postopek na prvi stopnji.
Delno je bil spremenjen tudi postopek izterjave neplačane takse. Taksnemu zavezancu se ne pošilja več opomina in opominske takse, temveč se taksa skladno s 34. členom plača na podlagi prejetega plačilnega naloga. Taksa se mora načeloma plačati v roku 15 dni, v postopku izvršbe in zavarovanja pa v 8 dneh. Če taksni zavezanec takse ni plačal v roku ali če ni pravočasno zaprosil za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks oziroma ni vložil ugovora, sodišče po uradni dolžnosti potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga v nadaljnjem roku 15 dni pošlje davčnemu uradu, na območju katerega ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče ali sedež, naj takso izterja (35. člen).
Zakon med drugim določa tudi, da so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka. Takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik te stranke (15. člen). Novost je tudi vračilo preveč plačane takse po uradni dolžnosti. Pravico do vrnitve takse ima, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal večjo takso od predpisane oziroma je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno.
Priloga zakona je taksna tarifa, v kateri so takse razdeljene po tabelah. Vsaka tabela obsega takse v določeni vrsti postopka, nekatere takse pa so določene glede na vrednost predmeta postopka.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.