Temeljni cilj zakona je uskladitev dejanskega in evidentiranega stanja v zvezi z določanjem območij ter imenovanjem in označevanjem naselij, ulic in stavb, tako da ne bi prišlo do podvajanj ali do praznin, eno izmed temeljnih vodil oz. načel zakona pa je načelo ekonomičnosti. Slednje poudarja hitrost, varčnost in učinkovitost postopkov ter preprečitev nesorazmernih stroškov v zvezi z njimi, v zakonu pa je tudi jasno izraženo načelo demokratičnosti (3. člen).
Posamezna poglavja v zakonu urejajo vsebinsko zaokrožene celote: posebej so urejena naselja, ulice in stavbe ter njihovo označevanje, imenovanje, preštevilčenje ipd. Naselje, ki je prostorska in statistična enota, obsega zaokroženo območje z vsaj desetimi stavbami. Območja naselij morajo biti oblikovano tako, da pokrivajo območje celotne občine, njihova določitev pa je zelo pomembna predvsem zaradi določanja območij volilnih enot in okrajev, za register prebivalstva in stalnega prebivališča, vodenje statistike itd.
Zakon v 7. in naslednjih členih določa pravila za določitev območja naselja in njegovo imenovanje. Ker je območje države že razdeljeno na naselja, ki imajo ime, zakon opredeljuje določanje obstoječih naselij z njihovim spreminjanjem - razdelitev, izključitev, priključitev ipd. To lahko stori občina z odlokom, pri tem pa ne sme enostransko spreminjati območij naselij tako, da bi s tem posegla na območje sosednje občine, prav tako pa ne sme spreminjati območij tistih naselij, ki so urejene z mednarodno pogodbo. Podatke o meji občine kot tudi o spremembah območij naselij vodi Geodetska uprava Republike Slovenije v registru prostorskih enot.
Vsako naselje mora imeti svoje ime, ki je praviloma zemljepisno ime naselja, lahko pa je tudi povezano z zgodovino in kulturnim izročilom naselja. Ime mora biti v slovenskem jeziku, na območjih narodnostih skupnosti pa tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku. Ime naselja določa ali spreminja občina z odlokom, pri tem pa v občini ne sme biti dveh naselij z istim imenom, prav tako pa se mora ime naselja razlikovati od imena drugih naselij v Sloveniji (10. člen).
V IV. poglavju je določen postopek za določitev območja ali imena naselja. Postopek se vedno začne na predlog, ki se vloži pri občinskem svetu, v 12. členu pa so določene osebe, ki lahko podajo predlog ter obvezna vsebina predloga. O predlogu se opravi predhodno posvetovanje in pridobi mnenje geodetske uprave, po sprejemu odločitve pa občina izda odlok, ki ga mora geodetska uprava po uradni dolžnosti vpisati v register prostorskih enot.
Občina z odlokom določi tudi ulice v okviru uličnega sistema, saj je le-to nujno zaradi večje preglednosti in lažje orientacije v naselju (19. člen), podobno kot za naselja pa velja tudi za ulice, da se njihova imena določajo po zemljepisnem imenu ali kakšnem zgodovinskem ali drugem dogodku, določena pa so tudi pravila glede označevanja ulic (ulice morajo biti označene z napisnimi tablami, označevanje pa je strošek občin, saj gre za tipično lokalno nalogo).
Določanje hišnih številk se razlikuje od označevanja naselij in ulic, saj gre za (predvsem) numerično označevanje stavb. Hišno številko določi geodetska uprava na predlog lastnika ali upravnika stavbe, določi pa jo lahko tudi geodetska uprava sama po uradni dolžnosti (27. člen). Opozoriti velja, da postopek določitve hišne številke ni upravni postopek, saj ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične oziroma pravne osebe, temveč gre za določitev imena stavbi. S postopkom določanja hišnih številk je povezano označevanje stavb (IX. poglavje), saj se vsaka stavba označi s tablico, na kateri sta zapisani hišna številka ter ime naselja oziroma ulice.
Nadzor nad izvajanjem zakona opravlja geodetski inšpektor, ki tudi odloča o prekrških za kršitve tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Kršitelj zakona se lahko za prekršek kaznuje z globo v vrednosti od 150 do 500 evrov (seznam vseh prekrškov).
Pripravila: Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
