(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče je ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega, ki se je vodil na podlagi obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca, ker slednji ni pravočasno pristopil na glavno obravnavo in je sodišče štelo, da je odstopil od pregona.
Oškodovanec kot tožilec je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj na narok ni mogel pristopiti zaradi počene pnevmatike med potjo na sodišče, po popravilu na avtomobilskem servisu pa je na obravnavo zamudil le nekaj minut. Sodišča ni telefonsko obvestil, ker je pričakoval, da malenkostna zamuda ne bo imela tako hudih negativnih posledic.
Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da so stranke dolžne na naroke oziroma obravnave priti točno ob uri, ki jo določi sodišče. Če pride do nepredvidljivega dogodka, zaradi katerega bi lahko glavno obravnavo zamudile, so to sodišču dolžne sporočiti, sicer morajo nositi posledice svoje zamude.
Nevzdržno je stališče, da bi sodišče moralo zavlačevati z začetkom glavne obravnave zato, ker bo morda stranka, ki je ob oklicu zadeve ni, naknadno pristopila. Če je torej oškodovanec kot tožilec vedel, da bo na narok zamudil in je za zamudo imel utemeljen razlog, bi moral o tem pravočasno obvestiti sodišče.
V pritožbi je oškodovanec kot tožilec navajal, da na glavno obravnavo ni mogel pristopiti zaradi objektivne in nepredvidljive ovire – težave s počeno pnevmatiko na poti na sodišče. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil podan pravočasno, prav tako je bil podan dokazni predlog za opravo poizvedbe pri avtomobilskem servisu, zakon pa nikjer ne nalaga obveznosti, da bi morala stranka nemudoma obvestiti sodišče o svoji zamudi.
Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni ukvarjalo s presojo opravičljivosti zamude zaradi navedenega razloga, temveč je ocenjevalo, kako bi moral oškodovanec kot tožilec oziroma pooblaščenec ob spoznanju, da bo na narok zamudil, ravnati in sicer, da bi moral zamudo še pravočasno sporočiti sodišču. To pa ni okoliščina, ki bi se morala ocenjevati v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj bi takšna razlaga lahko privedla tudi do zaključka, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kljub temu, da je obstajal opravičljiv razlog za zamudo, ni utemeljen zgolj zato, ker stranka o svoji zamudi sodišče ni pravočasno obvestila.
Takšno stališče pa je nadalje sporno tudi zato, ker se ne ukvarja z okoliščino, ali je stranka sploh imela objektivne možnosti, da pravočasno obvesti sodišče o svoji zamudi, niti ne, ali bi sodišče po telefonu posredovano sporočilo sploh štelo za opravičljivo. Če bi ga, potem za stranko posledice v primeru nepristopa na narok, niti ne bi nastale in s tem tudi ne bi bili podani razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Jasno torej je, da se mora sodišče, ko odloča o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, opredeliti do tega, ali obstaja razlog za zamudo in če obstaja, ali je ta opravičljiv.
Ker pa sodišče prve stopnje tega, zaradi zmotnega stališča, ni ugotavljalo, je s tem tudi preuranjeno predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljen zavrnilo. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi oškodovanca kot tožilca ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.