(okrožno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je obtoženega spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena Kazenskega zakonika (KZ).
V pritožbi je obtoženec zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj mu s kršitvijo pravice do obrambe ni bilo omogočeno dokazovanje odločilnih dejstev in okoliščin, posledično pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog obrambe, da sodišče od tuje banke pridobi originalne čekovne blankete, ki naj bi jih obtoženec izpolnil in podpisal ter vnovčil. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da fotokopije vrednostnih papirjev zadoščajo tudi za izdelavo izvedenskega mnenja s strani izvedenca grafologa, obtoženec pa ocenjuje, da je takšno izvedensko mnenje nezanesljivo in na njem ne more temeljiti izpodbijana obsodilna sodba.
Bistvo pritožbenih očitkov je v tem, da sodišče ni razpolagalo z originalnimi čeki, zaradi česar tudi ni bilo mogoče preveriti, ali so fotokopije sploh pristne in ali niso morebiti bile kasneje prirejene, poleg tega pa na fotokopijah slonijo tudi ugotovitve izvedenca grafološke stroke. Po oceni pritožbenega sodišča te navedbe ne morejo v ničemer omajati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.
Res sicer je, da originalni čeki niso bili na voljo, ker so le-ti bili poslani na vnovčenje v tujo državo in so bili tam zadržani, vendar ta okoliščina ni bistvena, saj so se v dokaznem gradivu nahajale fotokopije čekov. Slednje pa samo po sebi še ne pomeni, da je tak dokaz nezanesljiv, saj ga je bilo v danem primeru mogoče preveriti z drugimi dokazi oziroma originalnimi asignacijskimi nalogi in potrdilom o odkupu in vse te listine, je upoštevajoč tudi obtoženčev primerjalni rokopis, ki ga je podal pred sodiščem, izvedenec grafolog tudi imel na razpolago pri izdelavi mnenja. Tako iz njegovih ugotovitev ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi nakazovale sum, da fotokopije ne ustrezajo originalnim čekom, kar enako velja za pritožbene navedbe, ki postavljajo le hipotetične trditve o prirejenih čekih.
Obtoženec ni izrecno izpodbijal, da rokopis na fotokopijah čekov iz tujine ne bi bil njegov, ampak je le teoretiziral o tem, da so možne kakšne malverzacije. Neupoštevane so tudi pritožnikove navedbe, da Zakon o čeku ne določa, da je ček morda fotokopija vrednostnega papirja, saj obtoženec ni vnovčil fotokopijo čekov, temveč original. Ker je bilo dejansko stanje zanesljivo ugotovljeno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobene potrebe, da bi se pribavili originalni čeki. Z odklonitvijo tega dokaznega predloga zato ni moč trditi, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.