Zakon določa načine varstva kulturne dediščine in pristojnosti pri njenem varstvu ter v ta namen v okviru splošnih določb natančno opredeljuje pojem dediščine in temeljne koncepte varstva, kot tudi ostale pojme, ki se v zakonu uporabljajo (3. člen).
Lastniki in uporabniki dediščine so zakonsko zaščiteni: njihove pravice je treba upoštevati pri vseh varstvenih ukrepih. Lastninska pravica in druge stvarne pravice se lahko omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva, izbrani varstveni ukrepi pa morajo biti taki, da so čim manj omejujoči za lastnike in uporabnike dediščine.
V nadaljevanju so opredeljene lastninska pravica na dediščini in dediščina brez lastnika. V slednjem primeru dediščina, ki nima lastnika ali če njen lastnik ni znan postane last države (7. člen).
Novi zakon natančno določa, katere premičnine, nepremičnine oziroma vrednote so deležne varstva po zakonu in na kakšen način se varstvo vzpostavi. Po tem zakonu se varstvo vzpostavi le za tisto dediščino, katere varstvo je v javno korist, ta pa se ugotovi na pet načinov (8. člen):
z vpisom v register (registrirana dediščina) z uvrstitvijo v nacionalno bogastvo (nacionalno bogastvo) z pridobitvijo statusa spomenika (spomeniki) z določitvijo varstvenega območja dediščine z izdajo odločbe o arheološkem najdišču (arheološko najdišče).
Postopek dediščine v register je manj formalen, vanj pa se lahko vpisuje tudi t.i. živa dediščina, t.j. premičnine z lastnostjo dediščine ter vrednote. Na splošno je registrirana dediščina, ki nima statusa spomenika, varovana le posredno, saj sama registracija nima nobenega neposrednega učinka za lastnika registrirane dediščine, pač pa je zgolj podlaga za pripravo prostorskih aktov.
Varstva je deležno tudi nacionalno bogastvo, premični in nepremični spomeniki ter žive mojstrovine. Jasno so opredeljene razlike v varstvu nepremične dediščine in kulturnih spomenikov, določen je (poenostavljen) postopek razglaševanja spomenikov (to stori zavod po lastni presoji ali na pobudo koga drugega, možna pa je tudi razglasitev na podlagi sporazuma). Spomenik pa se razglasi bodisi z aktom vlade, če gre za spomenik državnega pomena, ali pa z odlokom predstavniškega organa občine, če gre za spomenik lokalnega pomena.
Na področju varstva premične dediščine so v zakonu najprej določena merila za nastanek premičnega spomenika in načini njegovega nastanka. Status premičnega spomenika pridobi nepremičnina bodisi:
- z vpisom v inventarno knjigo (18. člen) ali
- z razglasitvijo po postopku, ki je enak postopku za razglasitev nepremičnega spomenika (19. člen).
Sistem registriranja premične dediščine in vključevanja registriranih enot v enotni register kulturne dediščine tako skupaj z vzpostavitvijo razvida muzejev kot tudi jasneje definirano državno javno službo na področju varstva premične dediščine predstavlja pomembne novosti novega zakona.
Pomembnih sprememb so bile deležne tudi določbe o financiranju varstva dediščine. Temeljni pravili, da dediščino varuje in ohranja njen lastnik in da stroške varstva dediščine krije tisti, ki jih je povzročil, ostaja isti, dopolnjujejo pa ju določbe o pridobivanju javnih sredstev za ohranjanje dediščine (39. člen) ter določbe o razširitvi obveznosti financiranja varstva dediščine na druge subjekte, ki dediščini škodijo, je ne uporabljajo na primeren način ali jo uničujejo. Določeno je tudi financiranje predhodnih raziskav, ki se sedaj registrira iz državnega proračuna in tako vzpostavlja enakopraven položaj med tistimi investitorji, ki gradijo na zemljiščih, kjer so našli arheološke ostaline in tistimi, kjer ni arheoloških ostalin.
Predkupna pravica in razlastitev je v novem zakonu urejena obsežneje, oba instituta pa se lahko uporabljata le za spomenike in za nepremičnino v vplivnem območju nepremičnega spomenika državnega pomena (slednje v primeru predkupne pravice).
Poleg naštetega so z zakonom tudi jasneje definirana soglasja za posege v dediščino (28. in naslednji členi), kot tudi pravila za trgovanje z dediščino, njenim izvozom ali uvozom, pravila glede hranjenja dediščine (52. člen) ter varstvo dediščine v razvojnih načrtih in planih (VIII. poglavje). Za kršitve zakona so predvidene globe v višini od 400 evrov za fizično osebo do največ 40.000 evrov za pravno oseb, seznam vseh prekrškov pa si lahko ogledate na strani IUS-INFO Prekrški.
Pripravila: Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
