Ustavni sodnik lahko v skladu z ustavo sam zahteva razrešitev. Zahtevo pošlje predsedniku ustavnega sodišča, ki o tem obvesti predsednika republike, ta pa državnemu zboru predlaga njegovo razrešitev.
Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) opušča navedbo razlogov za razrešitev sodnika ustavnega sodišča, ker so ti izčrpno določeni že v Ustavi. Ustava v 164. členu izrecno določa razloge, zaradi katerih je lahko sodnik ustavnega sodišča predčasno razrešen:
1. če to sam zahteva:
- Če sodnik ustavnega sodišča sam zahteva razrešitev, pošlje predsednik ustavnega sodišča njegovo zahtevo predsedniku republike. Ta predlaga razrešitev ustavnega sodnika državnemu zboru, ki sodnika ustavnega sodišča razreši z dnem, ki ga predlaga sodnik ustavnega sodišča. Ta določba preprečuje situacijo, ki bi lahko nastala, če državni zbor sklepa o razrešitvi ne bi sprejel v nekem razumnem roku in bi tako moral ustavni sodnik še naprej proti svoji volji izvrševati sodniško funkcijo.
2. če je kaznovan za kaznivo dejanje s kaznijo odvzema prostosti ali
3. zaradi trajne izgube delovne zmožnosti za opravljanje svoje funkcije:
- Ob razrešitvi sodnika ustavnega sodišča zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje s kaznijo odvzema prostosti ali zaradi trajne izgube delovne zmožnosti za opravljanje funkcije sodnika ustavnega sodišča obvesti predsednik ustavnega sodišča predsednika republike o nastanku enega od dveh razlogov in ta predlaga državnemu zboru razrešitev ustavnega sodnika. V teh dveh primerih preneha mandat ustavnemu sodniku naslednji dan po objavi odločitve o razrešitvi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Drugih razlogov za predčasno prenehanje funkcije Ustava ne dopušča. V vseh treh primerih pa gre za razloge, ki ne zahtevajo vsebinske presoje o njihovem obstoju.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.