c S

Direktiva o potrošniških posojilih

18.01.2008 Evropski parlament je 16. januarja potrdil predlog direktive o potrošniških posojilih, s čimer bodo lahko evropski potrošniki sprejemali boljše odločitve glede najemanja tovrstnih posojil - bodisi za plačilo počitnic, nakup novega avtomobila itd.

Potrošniški krediti v Evropi predstavljajo znaten del bruto domačega proizvoda, pri čemer obstajajo razlike med posameznimi državami članicami. Z odprtjem nacionalnih trgov je treba določiti skupni evropski pravni okvir za zaščito potrošnikov, katerega namen pa ni popolno poenotenje pravnih predpisov, temveč zgolj zagotoviti varstvo potrošnika, ne da bi pri tem vplivali na delovanje notranjih trgov.

Nova direktiva o potrošniških kreditih omogoča konkurenčnejše cene in večjo izbiro potrošnikov pri najemanju potrošniških posojil, zagotavljala pa naj bi tudi bolj pregleden trg tako za potrošnike kot tudi za podjetja.

Krediti od 200 do 50 tisoč evrov

Direktiva naj ne bi veljala za pogodbe za plačilne kartice, notarsko overovljene pogodbe, stanovanjska in hipotekarna posojila ter kredite pod 200 in nad 50.000 evrov. Spodnja meja 200 evrov omogoča t.i. SMS posojila, ki so precej razširjena v Skandinaviji in baltiških državah, medtem ko krediti nad 50.000 evrov niso tipični potrošniški krediti.



Informacije za potrošnika



Dajalec kredita mora potrošniku zagotoviti informacije, ki omogočajo primerjavo različnih ponudb, predvsem glede pogojev in stroškov kredita ter glede obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe. Vse predpogodbene informacije naj bi bile potrošniku dosegljive preko obrazca o standardnih informacijah, opredelile pa naj bi:

- posojilno obrestno mero, fiksno in/ali spremenljivo, skupaj z podrobnostmi o kakršnih koli stroških, ki so vključeni v skupnem strošku kredita za potrošnika;

- skupni znesek kredita

- efektivno obrestno mero;

- trajanje kreditne pogodbe, če je to potrebno;

- v primeru kredita v obliki odloga plačila za blago ali storitev gotovinska cena in znesek vsakega vnaprejšnjega plačila

- skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, in višina obrokov.

Letni odstotek obresti

Direktiva bo uvedla novo metodo izračunavanja letnega odstotka obresti, ki bo enaka po vsej Evropi. Tako bodo potrošniki seznanjeni z dejansko ceno kredita, enotna metoda pa bo prav tak omogočalo učinkovit način primerjave različnih čezmejnih kreditnih pogodb.

Kreditna sposobnost



Države članice naj bi s svojo zakonodajo zagotovile, da bo dajalec kredita pred sklenitvijo pogodbe ter v primeru spremembe zneska kredita ocenil potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih bo pridobil od potrošnika, in – po potrebi – informacij iz ustreznih zbirki podatkov.



Vsebina pogodbe



Direktiva jasno določa obvezne sestavine pogodbe, ki morajo navajati:

- vrsto kredita;

- identiteto in naslove pogodbenih strank;

- trajanje pogodbe;

- najvišji znesek kredita in pogoji za črpanje kredita;

- posojilno in efektivno obrestno mero ter skupne stroške, ki jih mora plačati potrošnik;

- navedbo, da se lahko od potrošnika kadarkoli zahteva, da v celoti odplača znesek kredita;

- postopek, ki se uporablja pri uveljavljanju pravice do prekinitve kreditne pogodbe;

- informacije o stroških, veljavnih od datuma sklenitve kreditne pogodbe, in po potrebi tudi pogoji, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo.

Vsebina pogodbe je določena tudi za t.i. kreditne pogodbe v obliki možnosti prekoračitve.

Pravica do preklica ter predčasno odplačilo kredita



Potrošnik lahko kadar koli na običajen način brezplačno prekine odprto kreditno pogodbo, razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili o odpovednem roku. To mora storiti v roku 14 koledarskih dni od sklenitve pogodbe, potrošnik in dajalec kredita pa se lahko tudi dogovorita za krajši rok. V primeru odpovedi je dajalec kredita upravičen do odškodnine za morebitne stroške, neposredno povezane s predčasnim odplačilom kredita.

Kreditno pogodbo lahko prekliče tudi dajalec kredita na običajen način.



Začetek veljavnosti in izvajanja



Direktivo je sprejel Evropski parlament, sedaj pa jo mora potrditi še Svet EU. Države članice jo bodo morale v svojo zakonodajo prenesti najkasneje v dveh letih po začetku veljavnosti, to je v začetku leta 2010.

Pripravila: Jasmina Cigrovski


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.