Leta 1998 sprejeti zakon o varstvu potrošnikov je temeljni pravi akt, ki ureja pravice potrošnikov v razmerju do podjetij. Že ob svojem sprejemu je zakon sledil evropski ureditvi na področju varstva potrošnikov, slovenska zakonodaja pa se je z evropsko še posebej usklajevala tekom pridruževanja Slovenije Evropski uniji ter tudi kasneje. Novela v slovenski pravni red tako delno prenaša nekatere evropske uredbe in direktive (nov 1.a člen).
Splošne določbe so bile dopolnjene z opredelitvijo organizatorja in prodajalca potovanja, v nadaljevanju pa je bilo tudi dopolnjeno poglavje o turističnih aranžmajih, saj je to področje do sedaj večinoma urejal Obligacijskih zakonik (OZ). Dodani novi členi od 57.a do 57.g člena predstavljajo prenos Direktive št. 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih v slovenski pravni red. Tako je naprej opredeljena pogodba o organiziranju potovanja, s katero se organizator potovanja zavezuje, da bo potrošniku zagotovil turistični aranžma, potrošnik pa bo za to plačal skupno ceno. Pred izvedbo potovanja mora organizator potrošniku pisno obvestiti o pomembnih informacijah v zvezi s potnimi listinami, zdravstvenimi formalnostmi ter drugimi informacijami, ki so pomembne za potovanje, prav tako pa mora izdati potrdilo o potovanju, ki mora vsebovati z zakonom predpisane podatke.
Katalogi, prospekti ter drugo reklamno in informativno gradivo, ki se nanaša na turistične aranžmaje in ceno, ne sme vsebovati neresničnih ali zavajajočih informacij. Katalogi in prospekti morajo biti napisani razumljivo ter vsebovati točne informacije o kraju potovanja, nastanitvi, ceni potovanja, številu obrokov, programu potovanja ter ostale podatke. Seznam informacij, ki jih morajo vsebovati katalogi in prospekti o posameznih turističnih aranžmajih mora vključevati tudi tiste podatke, ki so v fazi pred sklenitvijo pogodbe nujno potrebni za racionalno odločanje potrošnika pri nakupu aranžmaja (57.b člen).
Temeljno pravilo je, da se s pogodbo o turističnem aranžmaju določi skupna cena, ki se šteje kot fiksna in je praviloma ni mogoče spreminjati, razen, če je prišlo do sprememb v menjalnem tečaju valute ali tarifah prevoznikov, ki vplivajo na ceno potovanja (57.d člen).
Pomembno novost uvaja 57.e člen, ki potrošniku omogoča, da pisno ali na drug ustrezen način graja napako, organizator pa mora pomanjkljivosti odpraviti v najkrajšem možnem času. Če pomanjkljivosti niso bile odpravljene na kraju samem, lahko potrošnik zaradi nepopolno ali nekakovostno opravljenih storitev uveljavlja sorazmerno znižanje cene po končanem potovanju, če pa sta obseg ali kakovost opravljenih storitev bistveno odstopala od dogovorjenega, je potrošnik upravičen do vračila vsega vplačanega zneska. V obeh primerih se mora potrošnik organizatorju potovanja pritožiti pisno v dveh mesecih po končanem potovanju.
Potrošnik lahko v vsakem trenutku popolnoma ali delno odstopi od pogodbe. Če se potovanje ne more udeležiti, lahko prenese svojo rezervacijo na drugega potrošnika, oziroma mora v primeru odstopa od pogodbe prodajalcu povrniti administrativne stroške oziroma določen odstotek od dogovorjene cene (57.f člen).
Večjih sprememb so bile deležne tudi določbe o oglaševanju blaga in storitev, ki se usklajuje z Zakonom o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). Že v uvodnih določbah se s spremembo 2. člena natančneje ureja uporaba slovenskega jezika pri poslovanju podjetij s potrošniki, na področju, kjer živita narodni skupnosti, pa mora poslovanje potekati tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku. Skladno z navedeno ureditvijo morajo podjetja svoje poslovanje prilagoditi v roku enega leta po sprejetju ustreznega podzakonskega predpisa, ki bo natančneje določal procese poslovanja. Pri označevanju izdelkov mora podjetje potrošniku posredovati tudi potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka. Namesto besednega jezika lahko podjetje pri označevanju izdelkov uporablja tudi splošno razumljive simbole in slike.
Oglaševalska sporočila morajo biti v jeziku, ki je potrošnikom na območju Slovenije lahko razumljiv (12. člen). V poglavju oglaševanja blaga in storitev je na novo opredeljeno zavajajoče oglaševanje, ki spada med nepoštene poslovne prakse, kot takšno pa se šteje oglaševanje, ki na katerikoli način, vključno s predstavitvijo, zavaja ali bi utegnilo zavajati in bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje podjetij ali bi iz enakih razlogov škodilo ali bi utegnilo škoditi konkurentom.
S spremembo X. poglavja se v naš pravni red v prenaša Direktiva št. 98/27/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov in uvaja t.i. organizacijsko opustitveno tožbo. Ta se lahko vloži proti podjetju, ki pri poslovanju s potrošniki uporablja nezakonite splošne pogoje poslovanja oziroma oglašujejo na nezakonit način. Sodišče lahko na predlog tožeče stranke po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda začasno odredbo, s katero podjetju odredi prenehanje nezakonitega ravnanja in škoduje skupnim ekonomskim interesom potrošnikov. Sodišče lahko izda začasno odredbo tudi, če podjetje še ni pričelo z nedovoljenim ravnanjem, vendar je tik pred tem, da z njim začne.
Manjše spremembe zakona se nanašajo na skrajšanje roka, v katerem lahko potrošnik odstopi od pogodbe, sklenjene na daljavo oziroma od pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov (14 dni), podjetja pa imajo v primeru navedenega odstopa več (30 dni) časa za vračilo vseh opravljenih plačil (43.č in 43.d člen). Novela prinaša tudi nekoliko višje zneske glob, ki lahko doletijo pravno ali fizično osebo, ki krši zakon, ter nove prekrške, ki se nanašajo tudi na nepoštene pogodbene pogoje in organiziranih potovanj in izletov (seznam vseh prekrškov).
Pripravila: Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
