Materija azila presega okvire posamezne države, zaradi česar so se izoblikovale težnje po uvedbi skupnega evropskega azilnega sistema. Ta predstavlja varstvo in obseg zaščite, ki jo morajo zagotavljati vse države Evropske unije tistim osebam, katerim je vrnitev v izvorno državo, vsaj začasno, onemogočena, ker bi bile tam izpostavljene resni škodi. Zakon o mednarodni zaščiti sledi evropski ureditvi ter v uvodnih določbah navaja direktive in uredbe, ki predstavljajo pravno osnovo skupnega evropskega azilnega sistema.
ZMZ sistematično ureja področje mednarodne zaščite. V I. poglavju je opredeljena vsebina ter splošni pojmi, ki se v zakonu uporabljajo. Mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (2. člen), pri čemer zakon določa pravico do priznave tega statusa, kot tudi prenehanje, odvzem ali izključitev te pravice.
V okviru poglavja temeljnih načel in jamstev v postopku so določena načela, ki se morajo upoštevati v postopku ugotavljanja priznave ali odvzema mednarodne zaščite. Postopek se mora voditi v jeziku, ki ga prosilec razume, dostopne mu morajo biti storitve tolmačenja, omogočeno mu mora biti komuniciranje z Visokim komisariatom, prav tako pa velja tudi, da mora prejeti pisno odločitev pristojnega organa v določenem roku in v jeziku, ki ga razume (8. člen). Zaradi podpore in pravne pomoči prosilcem v zvezi s postopkom mednarodne zaščite so uvedeni tudi t.i. svetovalci za begunce, ki jih imenuje minister (13. člen). Ranljivim osebam s posebnimi potrebami, kot tudi za mladoletnike brez spremstva so z zakonom zagotovljene dodatne pravice, ki izhajajo iz potreb posameznika, izražena pa je tudi težnja po združevanju družine ter načelo nevračanja.
V naslednjih poglavjih je natančno določen način ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito, postopek za pridobitev mednarodne zaščite, postopke vsebinskega obravnavanja na prvi stopnji ter posebni postopki.
Skladno z Direktivo št. 2005/85/ES, ki uvaja štiri različne koncepte varnih držav, tudi ZMZ v VII. poglavju najprej opredeljuje varno tretjo državo ter kriterije za njeno določitev. Med seboj se razlikujejo nacionalni ter evropski koncept varne tretje države, koncept varne izvorne države ter koncept države prvega azila, uvedena pa sta tudi nova pojma ter definiciji notranje zaščite (68. člen) in zatečenega begunca - sur place (69. člen).
Zakon uvaja možnost priznavanja statusa begunca tudi državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva na podlagi letne kvote. V tem primeru gre za sprejem beguncev v Republiko Slovenijo z namenom njihove trajne integracije, letna kvota oseb pa je odvisna od svetovnih migracijskih trendov, kriznih žarišč v svetu, integracijske zmogljivosti Republike Slovenije in drugih okoliščin (70. člen).
V nadaljevanju zakona je urejen tudi postopek sodnega varstva, pravice prosilcev za mednarodno zaščito, pravice in dolžnosti oseb z mednarodno zaščito, postopek za podaljšanje in zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite ter postopek za prenehanje in odvzem mednarodne zaščite. Podrobno so opredeljene tudi listine, ki jih oseba s priznano mednarodno zaščito pridobi v Sloveniji ter evidence, ki omogočajo spremljanje azilnih trendov, zagotovljeno pa je tudi varstvo zaupnih azilnih podatkov, ki morajo biti pridobljeni in varovani v skladu z predpisi o varstvu osebnih podatkov.
Pripravila: Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
