(okrajno sodišče) Tožeča stranka je zoper toženo stranko vodila pravdni postopek zaradi plačila denarnega zneska. Dolg naj bi izviral iz poslovanja pravnega prednika tožene stranke kot samostojnega podjetnika, tožena stranka pa je za ta dolg odgovorna in ga je dolžna poravnati.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbi in tekom postopka zatrjevala, da je podedovala solastniški delež na nepremičnini ter motorno vozilo, skupaj v vrednosti 20.000,00 EUR, na podlagi pravnomočne sodbe pa je toženec že plačal enemu upniku 25.000,00 EUR, saj mu je grozila prodaja nepremičnine na podlagi vknjižene hipoteke v korist upnika. Toženec je predložil potrdilo o plačilu dolga na roke upnika in se posledično skliceval na določbo 142. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki določa, da dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do višine podedovanega premoženja. S plačilom hipotekarnemu upniku, je toženec že presegel aktivo zapuščine in ni nikomur več ničesar dolžan iz naslova zapustnikovih dolgov.
Sodišče je v celoti sprejelo razlogovanje tožene stranke in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Stališče tožeče stranke, da naj bi bilo sklicevanje na določbo 142. člena ZD preuranjeno, ni pravilno. Sodišče namreč ne more mimo materialne določbe ZD, ki jasno omejuje odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove in ne more ugotoviti višine terjatve in morebitne dolžnikove ugovore prepustiti izvršilnemu postopku. Takšno postopanje bi povsem onemogočilo dolžniku, da bi v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku uspešno ugovarjal izvršbi na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero bi bila ugotovljena terjatev tožeče stranke.
Tožena stranka je s pravnomočno sodbo dokazala, da je bila dejansko dolžna plačati znesek 25.000,00 EUR ter predložila potrdilo o plačilu, zgolj okoliščina, da je bil znesek poravnan v gotovini na roke upnika, kar je slednji tudi potrdil in ne z bančno transakcijsko na račun, v ničemer ne more vplivati na verjetnost obstoja tega dejstva. Tožnik ni izkazal, da bi bil pravni posel in kasnejši sodni posloi fiktivni, zato je sodišče v celoti sledilo navedbam tožene stranke, da je terjatev do zapuščine obstajala in bila s strani dedičev tudi poravnana.
Iz navedenega je tako razvidno, da je torej pasiva zapuščine presegla aktivo zapuščine, zato je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek.
Pripravil: Igor Cek, odv. kand.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
