Ustavna pritožba se nanaša na očitek, da je zakonodajalec enake položaje uredil različno. Prvi odstavek 85. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON) določa omejitev pravnega prometa z državno lastnino, tj. z nepremičninami na zavarovanih območjih in z zemljišči, na katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države. Glede na to, da se po 3. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne vračajo v naravi nepremičnine, ki so izvzete iz pravnega prometa, zakonodajalec ni imel razumnih razlogov za to, da prepovedi, ki jo je določil za zavarovane nepremičnine v državni lasti, ni določil tudi za zavarovane nepremičnine v lasti lokalnih skupnosti. Ker torej zakonodajalec takega ukrepa ni določil tudi v korist lokalne skupnosti, naj bi taka ureditev kršila načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Ustavno sodišče razlaga, da se presoja prepovedi razpolaganja nanaša le na nepremičnine, ki so bile podržavljene in so bile ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini. Ne glede na kasnejše olastninjenje so namreč država in lokalne skupnosti še naprej zavezanke za vračilo v naravi, če ni ovir za tako obliko vračanja podržavljenega premoženja. Ali so naravne vrednote v družbeni lastnini postale državna last ali last lokalne skupnosti, pa je bilo odvisno od njihovega pomena. Iz ustavnosodne presoje predpisov o naravni in kulturni dediščini izhaja stališče o dopustnosti ureditve posebnega režima lastninskega preoblikovanja za posamezno vrsto sredstev glede na njihove določene posebnosti (odločba št. U-I-320/94).
V zvezi s preoblikovanjem dotedanjih upravičenj na družbeni lastnini je Ustavno sodišče zavzelo tudi stališče, da je dopustno zaščititi javno korist na dobrinah pod posebnim ustavnim varstvom z določitvijo države za njihovega lastnika (61. točka obrazložitve odločbe št. U-I-77/93). Z lastninjenjem naravnih znamenitosti v korist države je ZON zasledoval javni interes primernega varovanja posebej pomembnih naravnih znamenitosti, upoštevaje tudi direktive Evropske Unije.
Po navedenem je lastništvo države še posebej pomembno pri posebej redkih in izjemnih naravnih vrednotah, ki so glede na kriterije iz 37. člena ZON prav zaradi svojih lastnosti opredeljene za naravne vrednote državnega pomena. Naravne vrednote državnega pomena so namreč tiste, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen, ta pa se ugotavlja na podlagi strokovnih meril vrednotenja primerjalno za celo državo (drugi odstavek 37. člena ZON). Po petem odstavku 37. člena so ta strokovna merila: izjemnost, tipičnost, kompleksna povezanost, ohranjenost, redkost ter ekosistemska, znanstvenoraziskovalna ali pričevalna pomembnost.
Prvi odstavek 85. člena ZON ni v neskladju z Ustavo, saj je zakonodajalec za različno ureditev glede prepovedi razpolaganja z naravnimi vrednotami, kot ovire za njihovo vračanje v naravi, imel razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
