Do sedaj je bil delovni čas javnih uslužbencev urejen z Uredbo o upravnem poslovanju, zaradi specifičnosti področja, dopolnitev in uvedbe nekaterih novih institutov ter podrobnejše ureditve tematike delovnega časa, pa so bile vsebine s področja delovnega časa izločene iz uredbe ter urejene s posebno uredbo, medtem ko je bila uredba o upravnem poslovanju v tem delu razveljavljena.
Delovni čas je efektivni delovni čas, v katerem javni uslužbenec opravlja svojo delovno obveznost in traja praviloma 8 ur na dan, pri čemer polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden (3. člen). Polni delovni čas razporeja predstojnik ali po njegovem pooblastilu druga oseba, z uredbo pa so določeni načini razporeditve delovnega časa ter razporeditev delovnega časa v posebnih okoliščinah.
Med bistvene novosti uredbe spada neenakomerna razporeditev delovnega časa (in sicer zaradi uvedbe dela ob sobotah), ki lahko pomeni, da mora javni uslužbenec v posameznem tednu opraviti manj ali več kot 40 ur. Neenakomerna razporeditev in začasna prerazporeditev polnega delovnega časa se lahko odredi v primerih, ko mora biti delo opravljeno brez prekinitve oziroma določenega dne ali v določenem roku ali v izjemnih okoliščinah ali če to zahteva boljše izkoriščanje delovnih sredstev ali smotrnejša izraba delovnega časa. Neenakomerna razporeditev mora biti pisna, o njej pa mora biti javni uslužbenec seznanjen najmanj tri dni pred njenim začetkom, v primeru začasne prerazporeditve v izjemnih okoliščinah pa se lahko seznanitev opravi en dan pred začasno prerazporeditvijo. V času trajanja neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa tedenski delovni čas ne sme biti krajši od 30 ur oziroma daljši od 50 ur ter ne sme trajati dlje kot 6 mesecev.
V IV. poglavju je urejen premakljiv delovni čas, pri tem pa je dovoljeno, da upravne enote in območne enote organov drugače določijo premakljiv delovni čas (12. člen), skladno z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR) in mednarodnimi akti pa je tudi določeno trajanje tedenskega razporejanja delovnega časa, ki ne sme trajati več kot 48 ur tedensko.
Presežek oziroma primanjkljaj ur v okviru delovnega časa naj bi javni uslužbenci izravnavali mesečno, v okviru premakljivega začetka in konca delovnega časa pa se javnemu uslužbencu lahko prenese iz meseca v mesec presežek največ 20 ur, oziroma primanjkljaj največ 10 ur. Tistemu javnemu uslužbencu, ki preseže dovoljeni mesečni primanjkljaj 10 ur, predstojnik določi uro začetka in konca delovnega časa do izravnave primanjkljaja. Javni uslužbenec ima prav tako pravico izkoristiti dovoljeni presežek ur v okviru premakljivega začetka in konca delovnega časa in sicer v obliki prostih ur ali kot proste dni s predhodnim soglasjem neposredno nadrejenega.
Prihod iz odhod z dela morajo javni uslužbenci evidentirati bodisi z vpisi v evidenčno knjigo ali preko evidenčne ure. Z uredbo je natančneje določeno, kaj vse se šteje v delovni čas (21. člen). Izmed odsotnosti, ki jih ni potrebno nadomestiti z delom, so glede na dosedanjo ureditev izločeni zdravniški in specialistični pregledi, ki so v praksi predstavljali največji problem pri odločanju o utemeljenosti tovrstnih odsotnosti, dodane pa so določbe glede časa za pripravo in opravljanje strokovnih izpitov, ki štejejo med odsotnosti, ki jih ni treba nadomestiti.
V primeru službene poti se javnemu uslužbencu prizna toliko ur prisotnosti na delu, kolikor sta trajala pot in dejansko opravljanje dela, vendar ne več kot 10 ur dnevno, razen v primerih, ko je dejansko opravljanje dela trajalo dlje. Ure prisotnosti na delu se ne priznajo, če je javni uslužbenec v soboto, nedeljo, na državni praznik ali na drug z zakonom določen dela prost dan na službeni poti in dela dejansko na ta dan ne opravlja (23. člen).
Pripravila: Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
