Pravica posameznika do poznavanja svojega izvora spada v sklop osebnostnih pravic. Temelj in mejo ustavnega varstva osebnostnih pravic določata 34. in 35. člen Ustave RS. V zvezi s pravico otroka do poznavanja svojega izvora je pomemben tudi prvi odstavek 7. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ-MP, št. 15-65/1990), po katerem mora biti otrok takoj po rojstvu vpisan v rojstno matično knjigo in ima od rojstva pravico do imena, pravico pridobiti državljanstvo in po možnosti pravico, da pozna svoje starše in da ti skrbijo zanj. Po drugem odstavku istega člena države pogodbenice uresničevanje teh pravic zagotavljajo v skladu s svojo notranjo zakonodajo in obveznostmi, ki jim jih nalagajo ustrezni mednarodni akti s tega področja, še posebej tam, kjer bi bil otrok sicer brez državljanstva.
ZZZDR je določal, da lahko tožbo na ugotovitev očetovstva vloži otrok do polnoletnosti po svoji materi oziroma skrbniku s privolitvijo centra za socialno delo, po polnoletnosti pa sam, vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten (92. člen).
Na tak način naj bi zakonodajalec na nesorazmerno omejil pravico otroka, da izve za svoj izvor, s tem ko je možnost sodnega uveljavljanja te pravice omejil na objektivni petletni rok po dopolnitvi polnoletnosti. Po preteku navedenega roka otrok dejansko nima več možnosti sodno uveljavljati svoje pravice do poznavanja lastnega izvora. Otroku je namreč po preteku prekluzivnega roka odvzeta vsakršna možnost, da bi kadarkoli kasneje uveljavljal svojo pravico, da izve za svojega genetičnega očeta. Po oceni Ustavnega sodišča je pri presoji treba upoštevati specifičen položaj otroka kot upravičenca za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva. Otrok je namreč povsem odvisen od informacij, ki mu jih posredujejo drugi (predvsem njegovi starši). Tudi na to, kdaj mu bodo starši razkrili podatke, ki so relevantni za vložitev tožbe, otrok nima vpliva.
Ustavno sodišče poudarja, da določitev roka za vložitev tožbe sama po sebi ni ustavno sporna. Ključno pa je, na kakšen način je rok določen. Meni tudi, da pravna varnost in trajnost družinskopravnih razmerij ne bi bila bistveno prizadeta, če bi zakonodajalec rok določil tako, da bi tekel od trenutka dalje, ko otrok izve za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe.
Ustavno sodišče je tako odločilo, da se razveljavi besedilo v 1. odst. 92. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih: "vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten". Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, t.j. 5.11.2008.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
