Določeni so upravljavci, ki konkretno stvarno premoženje tudi uporabljajo, sem spadajo:
Državni zbor RS, Državni svet RS, Ustavno sodišče RS, Računsko sodišče RS, Varuh človekovih pravic in drug državni organ, ki ni pravosodni organ ali organ državne uprave.
Praviloma so upravljavci stavb, v katerih svojo dejavnost opravlja več državnih služb, ki delujejo na lokalni ravni (upravni centri), upravne enote. Kadar isto nepremičnino v lasti države uporablja več uporabnikov, je upravljavec te nepremičnine tisti uporabnik, ki zaseda njen največji del, razen če se uporabniki s sporazumom ne dogovorijo drugače.
Pri nakupu ali drugačnem načinu pridobitve nepremičnine vlada po predhodnem predlogu pripravljavca vladnega gradiva s sklepom določi upravljavca te nepremičnine. V primeru, če za posamezno nepremičnino ni mogoče ugotoviti, kdo je njen upravljavec, izda vlada sklep o določitvi upravljavca na predlog ministrstva za upravo. Vlada tudi odloči, kadar dva ali več državnih organov izjavi, da so upravljavci iste nepremičnine.
Upravljavec stvarnega premoženja praviloma sklene z uporabnikom sporazum o uporabi stvarnega premoženja, s katerim uredita medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s tem premoženjem, zlasti pa obveznost plačila obratovalnih stroškov, stroškov rednega vzdrževanja, stroškov zavarovanj in morebitnih drugih stroškov. Uredba tudi posebej določa, da obveznosti plačila teh stroškov pravosodni organi kot uporabniki nepremičnega premoženja ne morejo s sporazumom prenesti na ministrstvo za pravosodje.
V tretjem poglavju, ki določa akte pridobivanja in razpolaganja s stvarnim premoženjem je določeno, da odplačni način pridobitve lastninske pravice na nepremičnem premoženju v breme proračunskih sredstev mogoč samo na podlagi sprejetega letnega načrta pridobivanja nepremičnega premoženja. Gre za akt vlade, s katerim se izkaže odplačni način pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, ki vsebuje podatke o: okvirni lokaciji, okvirni velikosti, vrsti nepremičnine in predvidenih sredstvih.
Uredba v 7. členu natančno ureja postopek sprejetja letnega načrta pridobivanja nepremičnega premoženja za organe državne uprave in pravosodne organe ter posebej za druge državne organe. Določena je vsebina letnega načrta (10. člen), postopek za sprejetje in možnost, da se le ta lahko med letom tudi spremeni ali dopolni.
Glede samega ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti je določeno, da se le to lahko izvaja na podlagi sprejetega posamičnega programa ravnanja s stvarnim premoženjem, s katerim se določi zlasti ekonomska utemeljenost ravnanja, predmet, obseg in metoda ravnanja s posameznim stvarnim premoženjem ter njegova ocenjena vrednost. Ekonomska utemeljenost ravnanja pomeni jasen in realen prikaz pričakovanih pozitivnih ekonomskih posledic predvidenega ravnanja s stvarnim premoženjem.
V posamičnem programu ravnanja z nepremičnim premoženjem morajo biti nepremičnine opredeljene z vsemi bistvenimi podatki, zlasti s podatki o lastništvu oziroma morebitnem solastniškem deležu, s podatki, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, o vrsti dejanske rabe nepremičnine, statusu nepremičnine, o morebitni obremenjenosti nepremičnine s stvarnimi ali obligacijskimi pravicami ter njihovem trajanju in drugimi podatki, ki so pomembni za izvedbo posameznega pravnega posla ravnanja s stvarnim premoženjem.
Glede premičnin, pa velja, da morajo biti opredeljene na način, ki omogoča identifikacijo stvari, še zlasti z natančnim opisom premičnine, podatkom o lastništvu, knjigovodsko vrednostjo, letom nabave,inventarno številko, tehničnimi podatki, serijsko številko in drugimi podatki, ki so potrebni za identifikacijo stvari.
V posamičnem programu je treba navesti pravne podlage za sklenitev pravnega posla ravnanja s stvarnim premoženjem. Uredba določa tudi pravni pregled stvarnega premoženja, ki zajema pregled z vidika urejenosti lastništva, posesti in morebitnih obligacijskih in stvarnopravnih pravic na premoženju ter obveznosti države do tretjih oziroma tretjih do države.
Pravni pregled mora biti še posebej natančen v naslednjih primerih: ko zemljiškoknjižno stanje/lastniško stanje/registracijsko stanje ne ustreza dejanskemu in se lastninska pravica izkazuje na drug način; ko na stvarnem premoženju obstajajo stvarne ali obligacijske pravice v korist tretjih oseb; v drugih primerih, ko je to potrebno za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z lastništvom, stanjem posesti, obremenitvami ali dovoljenji za uporabo stvarnega premoženja.
Določene so pristojnosti glede odločanja o pravnem poslu, ki so odvisne od vrednosti premoženja (33. člen). Za odločanje pri večini pravnih poslov je pristojna vlada, o drugih pravnih poslih odloči in sklene pravni posel predstojnik upravljavca ali oseba, ki jo predstojnik za to pooblasti.
Stvarno premoženje, katerega lastnik postane država, se lahko pridobiva samo v obsegu, ki je potreben za izpolnjevanje nalog bodočega upravljavca, brez nepotrebnih zalog in mora temeljiti na letnem načrtu pridobivanja nepremičnega premoženja, ki je bil pred sprejetjem objavljen na internem trgu nepremičnin, razen če poseben zakon ne določa drugače.
Uredba tudi natančno predpisuje pravilen in zakonit postopek razpolaganja s stvarnim premoženjem, upravljanje premoženja skozi skrb za pravno in dejansko urejenost, oddajanje premoženja, obremenjevanje in zavarovanje stvarnega premoženja.
V posebnem poglavju pa je opredeljen tudi interni trg, pri katerem gre za organiziran trg ponudbe nepremičnin države in povpraševanja po nepremičninah države, ki se oblikuje na podlagi predloga letnega načrta razpolaganja z nepremičnim premoženjem države ter letnega načrta pridobivanja nepremičnega premoženja za državo in poteka celo proračunsko leto. Organizira in vodi ga ministrstvo pristojno za upravo. Bistvo pa je, da udeleženec internega trga uvrsti nepremično premoženje, ki ga trajno ne potrebuje, na interni trg., kjer je na razpolago ostalim udeležencem, ki so objavili potrebe.
Ministrstvo, pristojno za upravo je dolžno vzpostaviti in voditi centralno evidenco nepremičnin v lasti države in oseb javnega prava, katerih ustanoviteljica je država. Samoupravne lokalne skupnosti vzpostavijo in vodijo evidenco nepremičnega premoženja v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti in oseb javnega prava, katerih ustanoviteljice so samoupravne lokalne skupnosti.
Pripravil: Toni Tovornik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
