Vrhovno sodišče je v odločanje prejelo predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v pravdni zadevi, v kateri tožnik od tožencev zahteva plačilo mesečne uporabnine za čas, ko sta uporabljala stanovanje, katerega solastnika sta tožnik in pooblaščenka tožencev.
Pooblaščenka tožencev je podala enotni predlog za prenos pristojnosti na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s štirimi pravdami, ki se zoper njo kot toženko oziroma zoper njena nekdanja najemnika kot toženca vodijo na Okrajnem sodišču v Krškem. Navaja, da gre za povezane zadeve, saj se vse nanašajo na isto stanovanje v Krškem. Njen nekdanji mož je svoj delež na skupnem stanovanju, ki mu je pripadel po razvezi, podaril njunemu skupnemu sinu, ta pa je proti njej vložil več tožb v zvezi s tem stanovanjem, in sicer za plačilo denarnega zneska, za izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest in za plačilo uporabnine, poleg tega pa še tožbo zoper toženkina nekdanja najemnika stanovanja za plačilo uporabnine.
V predlogu pooblaščenka tožencev trdi, da odvetniki, tožilci in sodniki v Krškem med seboj sodelujejo, da so kolegi, da so med seboj poročeni, se udeležujejo skupnih zabav in podobno. Posledično naj ji pred sodiščem v Krškem ne bi bilo omogočeno nepristransko sojenje. Pooblaščenka je to utemeljila tudi z okoliščino, da je njen nekdanji mož (sicer okrajni sodnik v Brežicah) zoper njo vložil že 60 civilnih in kazenskih tožb. Pooblaščenka predlaga prenos krajevne pristojnosti izven območja Posavja, pa tudi izven območja sodišča v Novem mestu, kjer je sedež odvetniške pisarne, v kateri je kot odvetnik zaposlen tožnik, navaja pa tudi razloge, zakaj ji ne bi smela soditi sodnika A. A. in B. B., ki so jima navedene sporne štiri zadeve dodeljene v odločanje.
Vrhovno sodišče je s sklepom št. I R 152/2018 z dne 11. oktobra 2018 zavrnilo toženkin predlog. Ob tem sodišče navaja, da lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča skladno s 67. členom ZPP določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Pravni standard “drugih tehtnih razlogov” zajema različne okoliščine, zlasti tudi take, ki bi lahko vzbudile resen in upravičen dvom v objektivno nepristranskost sodišča. Izključiti je namreč treba okoliščine, ki bi, upoštevaje kriterij razumnega opazovalca, lahko omajale zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi, ker bi se ustvarjal videz, da naj bi vsi sodniki danega sodišča zaradi te okoliščine (največkrat zaradi tesnejših, predvsem sorodstvenih razmerij strank in sodnikov) ne mogli prosto odločati po svoji vesti.
Vendar pa navedbe v predlogu ne dajejo podlage za tako ugotovitev. Trditve o medsebojnem sodelovanju, prijateljevanju, zabavanju in zvezah odvetnikov, tožilcev in sodnikov v Krškem ostajajo na pavšalni ravni, konkretnih primerov pa predlagateljica ne navaja. Zgolj njena navedba, da “o tem že več let piše” in to ni “njeno subjektivno videnje, ampak objektivno“, ne zadostuje. Vrhovno sodišče je predlagateljici že v sklepu I R 36/2018 z dne 8. marca 2018, kjer je predlog utemeljevala s podobnimi trditvami, pojasnilo, da je njeno nezaupanje v nepristranskost odločanja sodišča v Krškem odraz njenega subjektivnega predvidevanja, in pri tem sodišče vztraja tudi tokrat. Vrhovno sodišče je prav tako ugotovilo, da okoliščine za izločitev sodnikov A.A. in B.B. po svoji vsebini predstavljajo podstat predloga za izločitev navedenih sodnikov, za odločitev o katerem Vrhovno sodišče ni pristojno.
Ker predlog za določitev pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča ni utemeljen, ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
