Sodišče EU poudarja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU pravico do plačanega letnega dopusta potrebno šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava Unije. Direktiva 2003/88 sicer nacionalnim organom omogoča odstopanja od določil, ampak samo v izjemnih primerih, ki so v Direktivi 2003/88 izrecno našteti. Pravica do plačanega letnega dopusta ni med njimi.
Direktiva 2003/88 določa, da morata biti za nastanek pravice do denarnega nadomestila izpolnjena dva pogoja, in sicer delovno razmerje mora prenehati ter delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Ta pravica je z Direktivo 2003/88 izrecno dodeljena, zato ne sme biti odvisna od nobenega drugega pogoja. V primeru, da nacionalna zakonodaja ali sodna praksa nacionalnih sodišč določa dodatne pogoje za nastanek pravice do denarnega nadomestila, ima določba Direktive 2003/88 neposredni učinek in se lahko delavec pred nacionalnimi sodišči na njo tudi neposredno sklicuje.
Nadalje je Sodišče EU pojasnilo, da Direktiva 2003/88 načeloma ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, v kateri so določena podrobna pravila za izvrševanje pravic do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena z direktivo, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, vendar le, če je imel delavec dejansko možnost do izrabe letnega dopusta in tega na lastno željo ni storil.
Pravica do plačanega letnega dopusta izhaja tudi iz Listine EU, ki v členu 31 (2) med drugim določa, da ima vsak delavec pravico do plačanega letnega dopusta. Namen pravice do plačanega letnega dopusta je delavcu zagotoviti dejanski počitek in učinkovito varstvo in zdravje pri delu.
Na podlagi omenjenih sodb Sodišča EU se postavlja vprašanje, kdaj bo delodajalec dolžan delavcu izplačati denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Republika Slovenija je Direktivo 2003/88 implementirala v veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki v 164. členu določa, da se lahko delavec in delodajalec o izplačilu neizrabljenega letnega dopusta sporazumeta samo v primeru prenehanja delovnega razmerja. Razlago omenjenega člena in merila, kako določiti ali delavcu pripada denarno nadomestilo, je podala sodna praksa, ker zakon ne vsebuje konkretnejših določb.Sodišče EU je v navedenih situacijah dokazno breme preneslo na delodajalca, ki se v delovnem razmerju smatra kot močnejša stranka. Kadar lahko delodajalec dokaže, da je delavec imel pravico do plačanega letnega dopusta in tega po lastni volji in ob popolnem zavedanju ni izkoristil, mu pravica do plačanega letnega dopusta ugasne in posledično tudi pravica do denarnega nadomestila.
Za konec je potrebno poudariti, da so sodbe Sodišča EU zavezujoče za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo v podobni zadevi in veljajo tako za subjekte zasebnega kot tudi za subjekte javnega prava.
...(1) Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 83/2016 z dne 1. september 2016, Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 21/2013 z dne 21. marec 2013, Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2010 z dne 22. novembra 2011, Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 107/2011 z dne 20. decembra 2011, VIII Ips 218/2010 z dne 7. februarja 2012 in VIII Ips 300/2010 z dne 19. marca 2012.
Pripravila: Doris Rakuša, univ. dipl. pravnik
KADROVSKE STORITVE d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
