Po ustaljeni sodni praksi ni ovire, da sodišče po sprejemu sporazuma o priznanju krivde ne bi odločilo o načinu izvršitve ali posameznih sestavinah kazenske sankcije (npr. višini dnevnega zneska denarne kazni), kadar se stranki o tem nista sporazumeli. Ni pa povsem razrešeno vprašanje, kako naj sodišče ravna, kadar je po njegovi presoji med obdolžencem in državnim tožilcem dogovorjena kazenska sankcija prestroga glede na splošne okoliščine za odmero kazni in ustavno načelo enakosti. Večinsko stališče sodne prakse, ki ga je začrtala sodba Vrhovnega sodišča, št. I Ips 25331/2013, z dne 2. aprila 2015, sodišču po sprejemu sporazuma o priznanju krivde odvzema pooblastilo za odstop od dogovorjene kazenske sankcije tudi v korist obdolženca.
Odločitev contra legem?
Taka razlaga sprva nima podlage v zakonskih določbah šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP, skladno s katerimi sodišče po ugotovitvi, da je sporazum o priznanju krivde zakonit v smislu drugega odstavka 450.č člena ZKP, ne sme izreči strožje sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Jezikovna in logična (sklepanje po podobnosti) razlaga zakonskega besedila dajeta jasen rezultat: sodišče sme tako v primeru obtoženčevega spontanega priznanja krivde na sodnem naroku kot v primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde z državnim tožilcem izreči milejšo sankcijo, kot jo je tožilec po izvedbi naroka za izrek kazenske sankcije predlagal v sklepni besedi. Drugačna razlaga je nedosledna že z vidika zakonske ureditve, na katero se sklicuje tudi Vrhovno sodišče v navedeni odločbi, da sodišče po sprejemu sporazuma o priznanju krivde (vselej) izvede dokaze, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije (točka 11 obrazložitve sodbe I Ips 25331/2013).
Da zakon dopušča izrek drugačne (milejše) kazenske sankcije, kot je dogovorjena s sporazumom med obdolžencem in državnim tožilcem, izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 370. člena ZKP, po kateri se sodba, izrečena na podlagi sprejetega sporazuma, ne sme izpodbijati zaradi odločbe o kazenski sankciji, če je njen izrek skladen s sporazumom, kar torej ni nujno. Če se sodba s sporazumom ne ujema (bodisi glede sankcije bodisi glede drugih odločb iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP) ali če gre za sorodne odločitve, ki ne smejo biti predmet sporazuma (drugi odstavek 450.b člena ZKP), se sodba seveda lahko izpodbija tudi iz tega pritožbenega razloga.
Posebej je treba izpostaviti, da sodišče po veljavni zakonski ureditvi ni formalno pooblaščeno za zavrnitev sporazuma o priznanju krivde, če je dogovorjena sankcija prestroga z vidika načel pravičnosti, enakosti pred zakonom in individualizacije kazenske sankcije. Sporazum (ob predpostavki materialnopravno sklepčne obtožbe) zavrne le, če je sklenjen v nasprotju s procesnimi pravili, če je podan dvom o prostovoljnosti in popolnosti priznanja krivde in dokazne podprtosti obtožbe ali če je kazenska sankcija dogovorjena zunaj zakonskih mej (drugi in tretji odstavek 450.č člena ZKP). Prav zato, ker sodišče sporazuma o priznanju krivde ne more zavrniti zaradi prestroge dogovorjene sankcije, ki je v okviru predpisane, mu zakon daje pooblastilo, da lahko po izvedenih dokazih, ki so pomembni za izbiro in odmero sankcije, izreče tudi milejšo sankcijo. Ta je brez dvoma lahko predmet pritožbenega nadzora, a ne zato, ker sodišče sploh ne bi smelo izreči milejše sankcije, kot je dogovorjena s sporazumom, temveč iz splošnega pritožbenega razloga iz 374. člena ZKP.
Odločitev contra reum?
Vrhovno sodišče v navedeni sodbi sprva pravilno ugotavlja, da je obdolženec za sklenitev sporazuma o priznanju krivde praviloma motiviran le, če bo deležen milejše kazenske sankcije, kot če krivde ne bi priznal. Na drugi strani se državni tožilec nagiba k sklenitvi sporazuma zaradi hitrejše in stroškovno ugodnejše izvedbe kazenskega postopka, in to na račun strožje kazni, ki bi lahko bila obdolžencu izrečena v rednem postopku (točka 13 obrazložitve sodbe I Ips 25331/2013). Tako razumevanje instituta sporazuma o priznanju krivde se ujema s teleološko zakonsko razlago: cilj zakonodajalca z uzakonitvijo sporazuma o priznanju krivde gotovo ni bil odvzem splošnih sodniških pristojnosti za pravično odmero kazni v škodo obdolžencev, temveč zaradi obdolženčevega sodelovanja poenostavljena, a še vedno pravična izvedba kazenskega postopka.
Nasprotno pa Vrhovno sodišče v navedeni odločbi sklene, da sodišče ob sklenjenem sporazumu o priznanju krivde ni pristojno odločiti o izreku kazenske sankcije v korist obdolženca, četudi sodi, da je predlagana sankcija prestroga.
To utemeljuje z navedbo, da tedaj državni tožilec ne bi imel interesa za sklepanje sporazuma, saj bi bila njegova vsebina o kazenski sankciji povsem negotova in bi enak rezultat dosegel, če bi obdolženca, ki bi se želel pogajati o priznanju krivde, napotil k izjavi o tem na sodišču, ki bi nato izreklo primerno sankcijo.
Argumentacija v celoti prezre sprva pravilno izpostavljen glavni interes obdolženca, da s sklenitvijo sporazuma doseže blažjo sankcijo kot v rednem sojenju. Sklicevanje na svobodno voljo obdolženca, ki privoli v določeno kazensko sankcijo v zameno za priznanje krivde, tudi na račun pravične sankcije, ki jo nazadnje izreče sodišče, je neprepričljivo in odraža nerazumevanje okoliščin sklepanja takega sporazuma. Državno tožilstvo in obdolženec namreč v pogledu uveljavljanih interesov in s tem povezanega tveganja ne moreta biti enakopravni stranki v zasebnopravnem pomenu. Državni tožilec je kazenskopravni strokovnjak, ki lahko po zakonu posega v obdolženčeve pravice že pred obsodilno sodbo in v nasprotju z obdolžencem ne zastopa svojih osebnih interesov, temveč interes državnega organa, ki je kot rečeno zgolj v racionalizaciji kazenskega postopka. Na drugi strani je obdolženec največkrat laični posameznik, zoper katerega je uperjen očitek države, ki ima lahko za posledico hudo omejitev njegovih temeljnih pravic in svoboščin. Zato je njegova racionalna presoja pri tovrstnem pogajanju bistveno bolj omejena kot presoja nasprotne stranke; zakonska zahteva, da obdolžencu pri pogajanjih pomaga zagovornik, takega psihološkega izhodišča ne spreminja. Tako je preveč očitna dejanska neenakost med obdolžencem in državnim tožilcem, da bi bilo mogoče z argumentom, da je dogovorjena sankcija pogodba [sic], skladna s svobodno voljo strank (jedro sodbe I Ips 25331/2013), prepričljivo zagovarjati prepoved sodišču prve stopnje poseči v dogovorjeno sankcijo v korist obdolženca (in nato prek izključitve pritožbe zaradi odločbe o kazenski sankciji enako prepoved tudi sodišču druge stopnje). Ni izključeno, da obdolženec v opisanih okoliščinah privoli v nesorazmerno visoko kazen, ki mu niti po izvedbi vseh dokazov o krivdi ne bi bila izrečena,6 ker na primer državno tožilstvo tako kazen pogojuje z ugodnejšim načinom njene izvršitve, kar ni skladno z načelom pravičnosti.
Varovanje interesa tožilca, da se na vsak način izreče dogovorjena sankcija, ki obdolžencu niti v rednem sojenju ne bi bila izrečena, ker je z vidika načel individualizacije kazenske sankcije in enakosti v podobnih primerih prestroga, je po mojem mnenju v izrecnem nasprotju z namenom instituta sporazuma o priznanju krivde in več ustavnimi načeli ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Boštjan Polegek: Vezanost kazenske sankcije na sporazum o priznanju krivde, ali na portalu Pravna praksa, št. 34
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
