Zoper takšno odločitev se je pritožnik - ki je sam kandidat na listi za župana in na listi kandidatov za občinski svet, pritožil. Navaja, da je beseda „člani“ v zakonu sicer napisana v množini, vendar pa konkretno ne določa, ali je lahko član en sam ali ne. Pritožnik je poudaril, da so skladno z Zakonom o volitvah v državni zbor (ZVDZ) za oblikovanje kandidatnih list za volilne enote za volitve v državni zbor dovolj trije člani s stalnim prebivališčem v volilni enoti - to pomeni, da lahko trije člani določijo kandidatno listo za približno 200.000 volilnih upravičencev. V primerjavi z enako ureditvijo na občinski ravni naj bi obstajala velika nerecipročnost, saj naj bi morala stranka imeti 636 članov, torej tri člane v vsaki občini od 212. Zaključuje, da kriteriji za lokalne volitve ne bi smeli biti strožji kot za državnozborske volitve. Izpostavil je tudi vprašljivo objektivnost volilnih komisij. Skliceval se je tudi na 43. člen Ustave RS, skladno s katerim ima vsak državljan pravico, da voli in je voljen, saj Ustava ne določa kriterija, da ima državljan pravico le, če ga podprejo 3 sodržavljani.
Upravno sodišče je s sodbo št. I U 2128/2018-5 z dne 22.10.2018 zavrnilo njegovo pritožbo.
ZLV v 51. členu določa, da določi politična stranka kandidate po postopku, določenem z njenimi pravili. Pri določanju kandidatov smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini. Sodišče je poudarilo, da se zaradi svoje specifične narave volilna pravica lahko uresničuje samo kolektivno v časovno kontinuiranem in omejenem postopku. Prav tako je obveznost predlagatelja liste kandidatov, da izkaže, da je lista kandidatov vložena v skladu z zakonskimi pogoji. Politična stranka predlaga listo kandidatov po pravilih, ki so prepuščena strankini notranji ureditvi, kar je tudi odraz pravice do svobodnega združevanja iz drugega dostavka 42. člena Ustave. Zakonsko pa je vsaka stranka omejena z določbami ZLV, posebej z njegovim 51. členom, in sicer da mora vnaprej predvideti pravila v postopku določanja kandidatne liste, da smejo pri določanju kandidatov sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini ter da kandidate določijo s tajnim glasovanjem. S tem hoče zakon zagotoviti predvsem spoštovanje načela demokratičnosti pri določanju kandidatov znotraj stranke, vse ostalo pa prepušča odločitvi njenih članov. Politična stranka, ki hoče sodelovati na volitvah, mora svojo organiziranost in delovanje prilagoditi tem zahtevam in poskrbeti za to, da bo lahko izkazala obstoj zakonskih pogojev ob vložitvi kandidatne liste.
Sodišče je na podlagi zapisnika o delu organa politične stranke, ki je določil listo kandidatov za člana občinskega sveta, in iz zapisnika o delu organa politične stranke, ki je določil kandidaturo za župana, ki sta sestavni del volilnega spisa, ugotovilo, da je bil na zboru članov, ki je potekal 16. 10. 2018 ob 19.00 uri, ki ga je sklical A, prisoten A, katerega delo je vodil A, katerega zapisnik je vodil A, da je bilo navzočih: en član od skupnega števila enega vabljenega člana, da je v obeh primerih kandidat A in da je prisotni član glasoval za kandidata ter da je predsedujoči (A) ugotovil, da je na podlagi 18. člena Statuta za kandidata za člana občinskega sveta in za župana določen A.
Ob tem je sodišče izpostavilo, da Statut stranke B med drugim določa, da kandidatne iste oblikujejo in potrjuje odbori oziroma člani ter da torej sam Statut zahteva večje število članov.
Upravno sodišče je prav tako izrazilo svoje strinjanje s stališčem, ki je bilo izraženo v sodbi opr. št. III U 416/2010, da 51. člen ZLV govori o članih stranke, torej o množinski obliki, kar v slovenskem jeziku pomeni, da morajo sodelovati pri določanju kandidature najmanj trije člani stranke s stalnim prebivališčem v zadevni občini, v spornem primeru pa je sodeloval samo en član s stalnim prebivališčem v tej občini, ki je v eni osebi opravil funkcije zbora članov, sklicatelja, vabljenega, predsedujočega, pri čemer je bil tudi kandidat na obeh zavrnjenih kandidatnih listah. S takim postopkom je nedvomno kršeno načelo demokratičnosti iz 1. člena Ustave Republike Slovenije.
Sodišče je pritožbene ugovore spoznalo za neutemeljene. Res je, da določbe ZLV ne določajo števila članov stranke, ki podprejo kandidaturo, določa pa zakon v 54. členu potrebno število podpisov za kandidate za člane občinskega sveta v posamezni volilni enoti, ki se določajo s podpisovanjem skupine volivcev, ki je tudi ena izmed možnosti za oblikovanje kandidatne liste. Zato ni nelogično in v nasprotju s pravnim redom ter z načelom demokratičnosti, da je 51. člen ZLV mogoče razumeti tako, da pri določanju kandidatov ne more sodelovati samo en član stranke, ampak da jih mora biti več oziroma najmanj trije. Po mnenju sodišča tudi ni bil kršen 43. člen Ustave RS, saj je tožena stranka kandidaturi zavrnila, potem ko je ugotovila, da sta kandidaturi v neskladju s 106., 67., v zvezi z 51. členom Zakona o lokalnih volitvah. Na podlagi vsega navedenega je upravno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
