Trumpovi kritiki že dve leti trdijo, da ima predsednik diktatorska ali vsaj avtokratska nagnjenja, republikanska večina v senatu in predstavniškem domu pa ne opravlja svoje ustavne naloge nadzora nad izvršno oblastjo.
Trumpovi politiki si občasno upa nasprotovati le peščica republikanskih senatorjev, po smrti Johna McCaina iz Arizone in napovedani upokojitvi dveh občasnih kritikov, Jeffa Flaka iz Arizone in Boba Corkerja iz Tennesseeja, pa bo v senatu tudi tega konec. V predstavniškem domu pa med republikanci predsednikovih kritikov ni.
Zakone v ZDA sprejema kongres, ki je sestavljen iz senata, kjer sedi sto članov (po dva iz vsake države) ter predstavniškega doma, kjer se 435 sedežev porazdeli med države glede na število prebivalstva. Zakone morata potrditi oba domova kongresa, v predstavniškem domu vlada diktatura večine, v senatu pa ima manjšina možnost blokade, čeprav je vse bolj omejena.
Predsednik zakone lahko zavrne z vetom, večinoma pa jih izvršuje, ker mu kongres lahko z dvotretjinsko večino v enem in drugem domu veto zavrne. Predsednik lahko začasno vlada tudi z izvršnimi ukazi, ki pa lahko padejo na sodišču ali po nastopu novega predsednika.
Vrhovno sodišče ZDA z devetimi člani zakone preverja, razlaga, zavrača ali potrjuje. Za veljavno odločitev vrhovnega sodišča je potrebno najmanj šest sodnikov, če je izid neodločen, pa obvelja odločitev prizivnega sodišča.
Tri veje oblasti bi morale biti med seboj ločene s tem, da imata sodna in zakonodajna nadzor nad izvršno, ki ima v rokah škarje in platno vodenja države. Ta sistem "nadzora in ravnotežja", ki so si ga zamislili snovalci ZDA v času boja za neodvisnost od britanskega imperija, pa lahko deluje le, če zakonodajna in sodna oblast opravljata svojo nadzorno nalogo.
Zvezna sodišča so jo do neke mere izvrševala, primer je na primer blokada Trumpovega izvršnega ukaza o prepovedi vstopa v državo državljanom iz muslimanskih držav. Vendar je vrhovno sodišče predsedniku na koncu dalo prav, še preden je bila konservativna večina v njem zabetonirana s potrditvijo Bretta Kavanaugha.
Predsedniki ZDA občasno izražajo nasprotovanje sodnim odločitvam, s katerimi se ne strinjajo. Barack Obama je na primer kritiziral odločitev o zeleni luči za neomejene količine denarja v političnih kampanjah.
Trump gre v svojih kritikah celo na osebno raven. Sodniki, ki ne potrdijo njegove politike, so označeni kot "tako imenovani" ali pa jim da kakšno drugo oznako, na primer politično ali celo etnično. Tako je sodnika, ki je odločal o tožbi proti njegovi prevarantski univerzi, označil za Mehičana.
Zvezne sodnike imenuje predsednik, potrjuje pa jih senat. Senatna funkcija pri predsednikovih sodnih kandidatih in kandidatih za visoke vladne položaje je "nasvet in soglasje". To je skozi zgodovino sicer praktično pomenilo, da senat predsedniku potrdi, kogar si želi, razen v izjemnih primerih neustreznosti za položaj. Člani obeh strank so pri tem prestopali strankarske bregove, zadnji dve leti pa je tega vse manj.
Predsednik ZDA je vodja države in vlade ter poveljnik oboroženih sil, čeprav pa lahko vojne po ustavi napoveduje le kongres. Demokratski in republikanski predsedniki so se tej zahtevi po 2. svetovni vojni po potrebi izogibali z raznimi pravno utemeljenimi izgovori, kongres pa jih ni popravil, ker ni bilo politične volje.
Ameriška posebnost je še federalizem, kar pomeni odnos med zvezno vlado in 50 zveznimi državami, ki imajo spet vsaka svojo zakonodajno (kongres), izvršno (guverner) in sodno vejo oblasti. Zvezne države lahko sprejemajo svoje zakone, ker 10. amandma k ustavi pravi, da vse, kar ni izrecno v pristojnosti zvezne oblasti, ostaja v pristojnosti zveznih držav.
Vendar v primeru spora obvelja beseda zvezne oblasti, ponavadi na zveznih sodiščih, saj je zvezna ustava vrhovni zakon za vse. Najbolj očiten sodobni primer tega so homoseksualne poroke, ki so jih prej urejale oziroma večinoma prepovedovale zvezne države, dokler ni vrhovno sodišče ZDA leta 2015 s tesno večino pet proti štiri odločilo, da veljajo po vseh ZDA. Podobno je bilo z odločitvijo v primeru Roe proti Wade, ki je leta 1973 dala ženskam pravico do splava po vsem ozemlju ZDA.
Zvezne države ne morejo same odpraviti odločitve vrhovnega sodišča, s katero se ne strinjajo, lahko pa to stori bodoča sestava vrhovnega sodišča, čeprav je razveljavljanje precedenčnih primerov zelo redko.
Zvezne države imajo še eno pomembno pooblastilo, to je sodelovanje pri spremembi zvezne ustave. Ustavni amandma velja, če ga potrdijo tri četrtine kongresov v 50 zveznih državah. Amandma lahko predlagata dve tretjini zveznega kongresa ali dve tretjini kongresov zveznih držav.
New York, 31. oktobra (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.