Sodišča Združenega kraljestva (v nadaljevanju ZK) so zoper osebo RO izdala evropska naloga za prijetje (v nadaljevanju ENP) v zvezi s kaznivimi dejanji umora, požiga in posilstva, ki sta bila poslana Irski. Na podlagi ENP je bila osebi RO odvzeta prostost in odrejen pripor na Irskem. Oseba RO je podala ugovor zoper predajo ZK, ki ga je utemeljevala tudi z izstopom ZK iz Unije in sicer, da ob upoštevanju negotovosti glede pravne ureditve v ZK po izstopu iz Unije ni mogoče zagotoviti, da bo pravice, ki jih ima na podlagi prava Unije, kot take mogoče izvajati v praksi in da se zato predaje ne sme izvesti.
Višje sodišče Irske (High Court) je zavrnilo vse ugovore osebe RO v zvezi s predajo, razen tistih v zvezi izstopom ZK iz Unije. Zato je prekinilo postopek in Sodišču EU predložilo več vprašanj v predhodno odločanje. Višje sodišče je v zadevi C-327/18 tako Sodišče EU zaprosilo za pojasnilo, ali je treba člen 50 PEU razlagati tako, da je posledica uradnega obvestila ZK z dne 29. marca 2017 o nameri izstopa iz Unije, in glede na negotovosti v zvezi s sporazumi, ki bi lahko veljali po izstopu Združenega kraljestva, zavrnitev oziroma odložitev predaje osebe, v zvezi s katero je bil izdan ENP, in to tudi, če bi bila predaja sicer obvezna. Ob tem je Sodišče EU opozorilo, da obstaja velika verjetnost, da bo oseba RO, če bo predana, ostala v zaporu v ZK po 29. marcu 2019, kar je dve leti po podani nameri izstopa iz Unije na podlagi člena 50 PEU.
Vprašanje torej je, ali zgolj uradno obvestilo države članice o nameri, da izstopi iz Unije v skladu s členom 50 PEU, lahko utemelji zavrnitev izvršitve ENP, ki ga izda taka država članica, ker se predana oseba po tem izstopu v odreditveni državi članici ne bi več mogla sklicevati na pravice, ki jih ima na podlagi Okvirnega sklepa, in doseči, da Sodišče EU preveri, ali jih ta država članica izvaja v skladu s pravom Unije. V zvezi s tem Sodišče EU opozori, da posledica uradnega obvestila ni opustitev uporabe prava Unije in pravo Unije v celoti ostane v veljavi do dejanskega izstopa države članice iz Unije.
ENP je urejen v Okvirnem sklepu Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami. Namen okvirnega sklepa je bil nadomestitev multilateralnega sistema izročitev, ki se je oblikoval na podlagi Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. decembra 1957, s sistemom predaje obsojenih ali osumljenih oseb med pravosodnimi organi zaradi izvršitve kazni ali kazenskega pregona, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja. Okvirni sklep z uvedbo poenostavljenega in učinkovitejšega sistema pospešuje pravosodno sodelovanje ter prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da postane območje svobode, varnosti in pravice, pri čemer se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami.
Sodišče EU v obrazložitvi odločitve najprej spomni na načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami, ki od vsake države članice zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in posebno temeljne pravice, priznane s tem pravom. Tako je tudi v Okvirnem sklepu izraženo pravilo, da države članice izvršijo vsak ENP na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami Okvirnega sklepa. Izvršitveni pravosodni organi lahko načeloma izvršitev naloga zavrnejo samo zaradi taksativno naštetih razlogov za neizvršitev, določenih z Okvirnim sklepom, izvršitev evropskega naloga za prijetje pa je lahko pogojena le z enim od pogojev, ki so v njem taksativno našteti. Zato je, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko.
Sodišče EU obrazloži, da uradnega obvestila države članice o nameri, da izstopi iz Unije ni mogoče šteti za izjemno okoliščino, ki lahko upraviči zavrnitev izvršitve ENP, ki ga je izdala ta država članica. Vseeno pa mora izvršitveni pravosodni organ po konkretni in natančni presoji zadevnega primera preučiti, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da po izstopu odreditvene države članice iz Unije za osebo, za katero je bil izdan ENP, obstaja tveganje, da bo prikrajšana za temeljne pravice in pravice, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa.
V konkretnem primeru je bilo pomembno tudi dejstvo, da je ZK država pogodbenica Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in je vključila določbe člena 3 EKČP v svoje nacionalno pravo. Ker njena nadaljnja udeležba pri tej konvenciji ni povezana z njenim članstvom v Uniji, odločitev, da iz slednje izstopi, ne vpliva na njeno obveznost spoštovanja člena 3 EKČP, ki mu ustreza člen 4 Listine o temeljnih pravicah, in posledično ne upravičuje zavrnitve izvršitve ENP iz razloga, da bi bila predana oseba lahko izpostavljena tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu teh določb.
Prav tako se relevantne določbe Okvirnega sklepa odražajo v Evropski konvencije o izročitvi. ZK je to konvencijo ratificiralo in te določbe preneslo v svoje nacionalno pravo. Iz tega izhaja, da so pravice, ki jih uveljavlja oseba RO na teh področjih, v bistvu zajete v nacionalni zakonodaji odreditvene države članice ne glede na izstop ZK iz Unije. Iz tega je torej razvidno, da ob pridržku preveritve, ki jo opravi predložitveno sodišče, ni oprijemljivih indicev, iz katerih bi izhajalo, da bo osebi RO odvzeta možnost uveljavljanja teh pravic pred sodišči ZK po njenem izstopu iz Unije.
Sodišče EU zaključi, da je za odločitev, ali je treba izvršiti evropski nalog za prijetje, bistveno, da izvršitveni pravosodni organ pri sprejemanju te odločitve lahko domneva, da bo odreditvena država članica v zvezi z osebo, ki bo dejansko predana, v bistvu uporabila vsebino pravic, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa in ki se uporabljajo za obdobje po predaji, po izstopu te države članice iz Unije. To je mogoče domnevati, če nacionalno pravo odreditvene države članice v bistvu vsebuje vsebino teh pravic, zlasti zaradi ohranitve udeležbe zadevne države članice v mednarodnih konvencijah, kot sta Evropska konvencija o izročitvi in EKČP, tudi po izstopu te države članice iz Unije. Samo če obstajajo oprijemljivi indici, iz katerih bi izhajalo nasprotno, lahko izvršitveni pravosodni organi zavrnejo izvršitev ENP.
Člen 50 PEU je tako treba razlagati tako, da zgolj uradno obvestilo države članice o nameravanem izstopu iz Unije v skladu s tem členom ne povzroči, da mora – v primeru izdaje ENP zoper osebo s strani te države članice – izvršitvena država članica zavrniti izvršitev tega evropskega naloga za prijetje ali odložiti njegovo izvršitev, dokler ne bo jasno, kakšna pravna ureditev bo veljala v odreditveni državi članici po njenem izstopu iz Unije. Če ni resnih in utemeljenih razlogov za prepričanje, da za osebo, za katero je bil izdan ENP, obstaja tveganje, da bo prikrajšana za pravice, ki jih priznavata Listina o temeljnih pravicah in Okvirni sklep, po izstopu odreditvene države članice iz Unije, izvršitvena država članica ne more zavrniti izvršitve tega evropskega naloga za prijetje, dokler je odreditvena država članica del Unije.
Pripravila: Vanja Bobaš
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
