Izterjava čezmejnih zahtevkov naj bi bila precej olajšana, posledično pa naj bi se povečalo zaupanje v mednarodno poslovno sodelovanje. Enoten evropski postopek za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov (v nadaljevanju nalog) naj bi namreč upnikom omogočil, da svojim dolžnikom preprečijo razpolaganje s sredstvi na njihovih bančnih računih v EU.
Sam si Uredbo prvenstveno razlagam kot sredstvo za pomoč upnikom zoper dolžnike, ki se želijo s spremembo prebivališča oziroma sedeža poslovanja na vsak način izogniti plačilu svojih obveznosti. Kljub dobremu namenu zakonodajalca pa se upniki v postopku za pridobitev naloga srečujejo s številnimi ovirami tako na domačih kot na tujih sodiščih, zato si bom v prispevku postavil retorično vprašanje: Ali ni Uredba morebiti namenjena zaščiti interesov dolžnika?
Splošno o nalogu
Nalog je zaščitni ukrep, ki je na voljo fizičnim in pravnim osebam, ki nastopajo v vlogi upnika. Ukrep pomeni dodatno sredstvo zavarovanja poleg že obstoječih nacionalnih postopkov, kar predstavlja izjemo od načel ne bis in idem in litispendence, seveda pa je upnik odškodninsko odgovoren dolžniku, če bi na tak način Uredbo zlorabil. V ta namen lahko sodišče predhodno od upnika zahteva tudi polog varščine. Nalog je namenjen zavarovanju denarnih terjatev iz civilnih in gospodarskih sporov, izključuje pa spore, ki jih Uredba taksativno našteva.
Izdati ga je možno a) preden upnik začne postopek o glavni stvari, b) med postopkom in c) ko upnik že pridobi sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino, ki dolžniku nalaga plačilo upnikovega zahtevka. Pogoji za izdajo naloga so nekoliko blažji, ko upnik že razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo oziroma javno listino. V tem primeru mora upnik sodišče prepričati, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez takega ukrepa poznejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana ali precej otežena. Menim, da so pogoji za izdajo naloga izpolnjeni, ko je iz uradno dostopnih evidenc razvidno, da dolžnik v državi članici izdaje izvršilnega naslova ne prebiva več, v njej nima nikakršnega premoženja, v katerega bi bilo možno poseči z izvršbo, in se ne odziva na pozive za plačilo upnikove terjatve.
Menim, da nista nezanemarljiva niti starost izvršilnega naslova niti dejstvo, da se je izvršilni postopek pred domačimi sodišči zaradi neizvrševanja sklepa o izvršbi že ustavil. Tretji odstavek 14. točke uvodnih opomb Uredbe daje splošne smernice za izpolnitev zgornjega pogoja, kot so uničenje, prikrivanja oziroma poraba sredstev s strani dolžnika. V primerih, ko upnik še ni pridobil pravnomočne in izvršljive sodne odločbe oziroma ustrezne javne listine, torej kadar gre za zahtevke, ki še niso zapadli v plačilo, mora upnik poleg zgoraj zapisanega pogoja dokazati tudi, da obstaja verjetnost njegovega uspeha v postopku o glavni stvari.
Kadar upnik še ni pridobil sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine, so za izdajo naloga pristojna sodišča države članice, ki so v skladu s pravili o pristojnosti določena za odločanje o glavni stvari. Kadar je upnik že pridobil sodno odločbo ali sodno poravnavo, so za izdajo naloga pristojna sodišča države članice, ki so izdala sodno odločbo oziroma potrdila sodno poravnavo. Kadar se zahteva izdaja naloga v povezavi z javnimi listinami, so glede izdaje pristojna sodišča, ki so v ta namen določena v skladu z nacionalnimi pravili države članice. Jezikovna razlaga drugega odstavka 6. člena Uredbe in njegova umestitev znotraj tega člena pripelje do sklepa, da se izključna pristojnost, predpisana za potrošniške pogodbe, uporabi samo za zahtevke, ki še niso dospeli v plačilo, ne pa tudi za pravnomočne sodne odločbe, potrjene sodne poravnave oziroma javne listine.
Uvedba postopka za izdajo naloga
Prvo fazo postopka izdaje naloga vodijo sodišča ex parte, kar pomeni, da se postopek vodi brez predhodnega zaslišanja dolžnika in brez uradne notifikacije dolžniku o vloženem predlogu za izdajo naloga. S tem se želi zagotoviti učinek presenečenja in učinkovito zavarovanje upnikove terjatve, kar bi preprečilo, da bi dolžnik sredstva s svojega bančnega računa dvignil ali kako drugače prenesel drugam.
Naloga ni možno izdati, kadar se prebivališče oziroma sedež upnika, sodišče izvršitve naloga in bančni račun dolžnika nahajajo v isti državi članici EU. V postopku izdaje naloga so upniku na voljo standardizirani obrazci, ki vsebujejo obligatorne sestavine naloga v smislu 8. člena Uredbe. Obrazec lahko upnik izpolni tudi prek neposrednega spletnega vmesnika v kateremkoli uradnem jeziku EU, s čimer se želi upnika razbremeniti stroškov prevajanja listin v druge uradne jezike držav članic. Kljub temu je položaj upnika nekoliko olajšan, če je upnik oziroma njegov pooblaščenec vešč jezika države članice, ki bo nalog izvršila. Poznavanje jezika pa utegne koristiti tudi v postopku pridobivanja informacije o dolžnikovem bančnem računu.
Pridobivanje informacije o dolžnikovem bančnem računu v drugi državi članici
Informacija o bančnem računu dolžnika, čigar zamrznitev je predlagal upnik, je conditio sine qua non za izdajo naloga. Podatka o bančnem računu dolžnika v drugi državi članici upniku ni treba navesti, seveda pa to lahko stori, če z njim razpolaga ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
