Ozadje primera
Oškodovana je bila starejša oseba, ki je imela ali ima neke vrste duševne težave oz. blodnje, zaradi katerih je "investirala" večje vsote denarja v (domnevni) posel, ki naj bi se odvijal v Bosni in Hercegovini (BiH). Po oškodovančevih navedbah posel ni bil uresničen, kot mu je bilo obljubljeno, zato je proti vpletenim akterjem v BiH vložil tožbo za vračilo investiranega denarja, vendar s tožbo ni uspel. Nato se je oškodovanec obrnil na "posrednike", ki so mu nenehno obljubljali, da bodo zadevo uredili in da bo svoj denar dobil nazaj. Znašel se je v začaranem krogu: "pomočniki" so mu obljubljali pomoč in vračilo denarja, oškodovanec pa jim je za to moral plačevati določene zneske. Običajno je šlo za nekaj tisoč evrov, včasih tudi več.
Na žalost oškodovanec ni prepoznal prevare in se je vrtel v začaranem krogu kot miš v vrtiljaku - ostajal je na istem mestu. Menil je, da bo ostal brez denarja, če bo prenehal s terjanjem, zato ni videl drugega izhoda, kot da še naprej plačuje posrednikom. Njegova "investicija" je nazadnje presegla 80.000 evrov, še huje pa je bilo, da si je oškodovanec v ta namen izposojal denar od prijateljev, znancev, banke in na koncu od kogarkoli, ki bi mu posodil.
Ni dvoma, da je imel oškodovanec zamegljeno predstavo o tem, da bo dobil denar nazaj, kar so potrdili tudi vsi izvedenci. Sporni pa sta vprašanji, ali je bil poseg prisilne hospitalizacije nujen za zaščito njegovega premoženja in kako so svojci želeli doseči ta ukrep.
Vodenje dveh postopkov prisilne hospitalizacije
Oškodovanec je bil s sklepom sprejet na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom (hospitaliziran) za en mesec. Na ta sklep se je oškodovanec pritožil (pritožba ne zadrži izvršitve) in že naslednji dan po hospitalizaciji je prišla odločba Višjega sodišča v Ljubljani, ki je pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Izvedenec je namreč navedel, da bi bilo smiselno najprej poskusiti z ambulantnim zdravljenjem, in če to ne bi bilo uspešno, nadaljevati s prisilno hospitalizacijo. S tem razveljavitvenim sklepom bi moral biti oškodovanec odpuščen iz psihiatrične bolnišnice, vendar se je tedaj zgodil preobrat, saj psihiatrična bolnišnica iz "neznanega razloga" ni upoštevala omenjenega sklepa višjega sodišča, da se oškodovanca izpusti, pač pa je sama predlagala prisilno hospitalizacijo v novem postopku kot nujen ukrep v okviru svojih pristojnosti.
Tako sta se v nadaljevanju sočasno vodila dva med seboj neodvisna postopka prisilne hospitalizacije: prvi, ki je bil uveden na pobudo svojcev in je bil v fazi ponovljenega postopka na prvi stopnji, ter drugi postopek, ki se je uvedel na pobudo psihiatrične bolnišnice.
V ponovljenem prvem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je prisilna hospitalizacija obvezna. Tej odločitvi so sledila vsa sodišča (vključno z Vrhovnim). Isti izvedenec je namreč v ponovljenem postopku spremenil stališče in povedal, da bi bila prisilna hospitalizacija boljši (nujnejši) ukrep.
V drugem primeru, kjer je hospitalizacijo predlagala psihiatrična bolnišnica, pa je Okrajno sodišče v Ljubljani že na prvi stopnji odločilo, da prisilna hospitalizacija ni nujen ukrep, saj je drugi izvedenec v drugem postopku predlagal enako kot prvi izvedenec v svojem prvotnem mnenju, torej ambulantno zdravljenje kot prvi ukrep, šele če ta ne bo uspešen pa hujši ukrep s hospitalizacijo. Na sklep so se pritožili oškodovančevi svojci. V odgovoru na njihovo pritožbo je oškodovanec že opozoril na sočasnost dveh postopkov, kar po njegovem ne bi smelo biti dopustno. O tej pritožbi je v drugem postopku (seveda z drugim senatom) odločalo Višje sodišče v Ljubljani in ugotovilo, da prisilna hospitalizacija ni nujna, ter pritožbo zavrnilo ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Marko Petek: Zloraba procesnih pravic pri prisilni hospitalizaciji ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 30-31
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
