V obravnavanem primeru so se sporni dogodki zgodili 27. februarja 2011 med pritožnikom, kanadskim državljanom, in pripadniki ciprske policije. Pritožnik je zatrjeval, da so ga med dvigovanjem denarja na bankomatu napadli policisti in ga nezakonito aretirali. Poudaril je, da se je sprva branil, saj je menil, da ga napadajo roparji. Med drugim je zatrjeval, da so njegove poškodbe nastale zaradi policijskega pretepanja in mučenja pri aretaciji, tekom privedbe in pridržanja na policijski postaji.
Na drugi strani je ciprska vlada zatrjevala, da je pritožnik napadel enega od policistov, nato zbežal in pri tem padel, pri čemer se je udaril v glavo. Ker se je pritožnik upiral aretaciji, je prišlo do prerivanja, policisti so morali uporabiti fizično silo, zaradi česar je bil pritožnik poškodovan. Dokazov, da je bila pri aretaciji uporabljena prekomerna sila ali da je prišlo do neprimernega ravnanja zoper pritožnika pri aretaciji ali tekom odvzema prostosti, ni bilo, vsi policisti pa so zanikali neprimerno ravnanje.
Splošno o dokaznem bremenu in preiskovanju očitkov o kršitvah
ESČP je uvodoma poudarilo, da 3. člen EKČP varuje eno temeljnih vrednot demokratičnih družb. Glede dokaznega bremena pri očitkih ravnanja v nasprotju s 3. členom EKČP je ESČP spomnilo, da kadar sporni dogodki v celoti ali v večjem delu ležijo znotraj izključnega védenja oblasti, kot je to v primeru oseb pod njihovo kontrolo pri odvzemu prostosti, bodo podane močne dejanske domneve v zvezi s poškodbami, ki so nastale tekom odvzema prostosti. Zato je na vladi dokazno breme, da poda zadovoljive in prepričljive dokaze o dejstvih, ki mečejo dvom na pritožnikovo različico dogodkov.
ESČP je nadalje spomnilo, da pri osebah, ki jim je odvzeta prostost ali ki so soočene s pripadniki policije ali podobnih služb (ang. confronted with law-enforcement officers), vsaka uporaba fizične sile, ki ni bila strogo nujna zaradi ravnanja teh oseb, zmanjšuje človeško dostojanstvo in pomeni kršitev pravice iz 3. člena EKČP. Kadar posameznik poda verjetno pritožbo, da je utrpel ravnanje v nasprotju s 3. členom EKČP s strani policije ali drugih podobnih agentov države, je po 3. členu EKČP v povezavi s 1. členom EKČP zahtevana učinkovita uradna preiskava. ESČP je poudarilo, da morajo biti zaradi učinkovite preiskave odgovorne osebe neodvisne od oseb, ki so predmet preiskave. Preiskava mora biti tudi hitra in temeljita, kar pomeni, da si morajo oblasti prizadevati celostno ugotoviti, kaj se je zgodilo. Ukreniti morajo vse potrebno za zavarovanje dokazov o incidentu, med drugim pridobiti izjave prič in forenzične dokaze. Kakršnakoli pomanjkljivost v preiskavi, ki spodkopava njeno zmožnost ugotoviti vzroke poškodb ali identiteto odgovornih oseb, pomeni tveganje kršitve standarda.
Ugotovitve glede dejanskega stanja in pomanjkljivosti domačih preiskav
Pritožnik in vlada se strinjata, da je policija zoper pritožnika tekom njegove aretacije uporabila fizično silo. Prav tako ni sporno, da je pritožnik utrpel določene poškodbe, kar je podprto z medicinskimi dokazi. Med drugim je bilo ugotovljeno, da ima pritožnik znake udarcev predvsem na obrazu in prsih, navedenih ugotovitev pa nista izpodbijala niti pritožnik niti vlada, slednja pa ni nasprotovala niti izvidu zasebnega zdravnika, ki je pritožnika pregledal osem dni po njegovi aretaciji. ESČP je presodilo, da so pritožnikove poškodbe dovolj resne, da se vključijo v domet 3. člena EKČP.
Stranke postopka pa se niso strinjale glede časa nastanka poškodb in točnih okoliščin nastanka. ESČP je zavzelo stališče, da mora vlada zadovoljivo in prepričljivo obrazložiti, kako drugače bi lahko nastale pritožnikove poškodbe, saj država (vlada) ni nasprotovala niti trditvam o uporabi sile s strani policistov niti o poškodbah pritožnika, in ali so bile povzročene s protipravno uporabo sile v nasprotju s 3. členom EKČP. V odgovoru vlade je ESČP najprej preučilo, ali so bile domače preiskave učinkovite, tj. ali je bila uporaba sile zoper pritožnika nujno potrebna in ali ni bil spornemu ravnanju podvržen kasneje, na policijski postaji oziroma na poti do nje.
Domače oblasti so opravile tri preiskave glede pritožnikovih očitkov. Prva je bila notranja preiskava (ang. administrative investigation), ki jo je policija opravila nemudoma po pritožnikovi pritožbi, kasneje pa je dve preiskavi opravil IAIACAP, neodvisni organ za preiskavo obtožb in pritožb zoper policijo. ESČP je zaznalo številne pomanjkljivosti prvih dveh preiskav, česar so se zavedale tudi domače oblasti, saj so po prejemu pritožnikove pritožbe na ESČP od IAIACAP zahtevale, naj opravi novo preiskavo, ki naj odpravi te pomanjkljivosti ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Luka Vlačić: Obravnava domnevnih policijskih kršitev 3. člena EKČP ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 28-29
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.