Tako nekako pravi zakon, prepir pa se je vnel glede narave tega roka, namreč ali je rok instrukcijski ali prekluziven, kot rečemo pravniki. Če je rok prekluziven, z njegovim potekom pade zastavica: pridobljeni podatki, morda tudi dokazi, postanejo neveljavni in jih v kazenskem postopku ni več dopustno uporabiti. Če je rok instrukcijski, pa je, nasprotno, le okviren. Treba ga je spoštovati, toda če pride do prekoračitve, hujših posledic z vidika uporabe dokazov najbrž ne bo; morda bo prišlo do odgovornosti tistega, ki je zamudo povzročil.
O vprašanju se je nedavno izreklo Vrhovno sodišče in odločilo, kot je bilo pričakovati, da je rok strogo zavezujoč. Tako so že pred tem odločila nekatera nižja sodišča in v tej smeri je treba razumeti tudi Ustavno sodišče, ki se je pred dobrim letom izjasnilo o deloma podobnem vprašanju.
Zoprna situacija za nekatere tožilce, ki imajo menda kar nekaj kazenskih zadev z dokazi, okuženimi z zamujenimi roki. Pa ne samo zanje: ko je tekla polemika o roku, je Državni zbor sprejel avtentično razlago zakona in v njej rok določil za instrukcijskega. Sodišča so odklonila avtentično razlago in z njo opravila na kratko: sodnik odloča po Ustavi in zakonu, ne po njegovi avtentični razlagi. Strokovnjaki za ustavno pravo so ponovno dobili priložnost, da povedo, kaj si mislijo o avtentični razlagi. Ustavno sodišče je na enak način odločilo že velikokrat, vendar je bila skušnjava (beri: politični pritisk) očitno prehuda, da parlament ne bi poskusil še enkrat. Qui cherche - trouve.
Če se zadeve lotimo z vseh vidikov, ki pridejo v poštev, se pokaže, da bi bilo treba v tej zadevi pojasniti marsikaj. Za to bo v nadaljevanju še veliko časa in priložnosti. Toda zgodbe se je treba lotiti na začetku, kajti ključno vprašanje, zakaj je prav, da je tako, kot je odločilo najvišje sodišče v državi, ostaja tudi po njegovi sodbi nekoliko zamegljeno. Jasno je treba povedati, da gre v jedru za temeljno razmerje med vejami oblasti v državi, v konkretnem primeru med izvršilno in sodno.
Stvari so prav preproste.
Ko začne policija (izvršilna oblast, jasno) preiskovati kaznivo dejanje, nedvomno pride do posega v pravice in svoboščine domnevnega storilca. Neizogibno. Ni je policijske raziskave in nato ovadbe, ki bi se temu lahko izognila. Brez dvoma gre za dopustno poseganje, dokler ostaja izvršilna veja oblasti v mejah omejitev in pooblastil, ki jih določata Ustava in zakon.
Ena izmed številnih (poudarjam, številnih in zapletenih, da mi ne bi kdo po nemarnem očital, da stvari preveč poenostavljam) dimenzij tega poseganja je časovna. Vsakomur je - pričakujem - na prvi pogled in brez posebnega dokazovanja jasno, da policijski poseg v pravice posameznika zaradi domnevno storjenega kaznivega dejanja ne sme trajati v nedogled, ko se enkrat začne, skratka, da mora biti (tudi) časovno omejen ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Zvonko Fišer: Kratka zgodba o preprostem vprašanju, ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 28-29
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
