Planinske poti so javne. Uporabniki imajo pravico, da planinske poti uporabljajo za hojo, tek ali plezanje, skrbniki pa imajo pravico in dolžnost, da planinske poti vzdržujejo in označujejo z risanjem markacij, postavljanjem usmerjevalnih tabel, skrinjic in varovalne opreme. Lastnik oziroma lastnica zemljišča (v nadaljevanju lastnik zemljišča), preko katerega poteka planinska pot, mora uporabnikom dopustiti, da jo uporabljajo za hojo, tek ali plezanje, skrbniku pa, da jo vzdržuje in označuje. Uporabnik je dolžan planinsko pot uporabljati tako, da s hojo, tekom ali plezanjem ne povzroča škode in ne ogroža drugih uporabnikov na poti, na in ob zemljišču, preko katerega poteka pot, na drugih nepremičninah ter tudi favni in flori ob njej. Skrbnik mora planinsko pot vzdrževati tako, da se ne spreminjajo reliefne in krajinske značilnosti območja, na katerem poteka, ter da se ne poslabšujejo vodne, gozdne, habitatne in kmetijske razmere zemljišča, preko katerega poteka, in tudi ne obstoječe stanje okolja. Označevanje poti z risanjem markacij, postavljanjem usmerjevalnih tabel, skrinjic in varovalne opreme pa se mora izvajati, kot je to določeno z ZPlanP.
Planinska pot, ki ni odmerjena v samostojno parcelo, je sestavni del zemljiške parcele, preko katere poteka. Površino dela zemljiške parcele oziroma zemljiških parcel, izraženo v m2, na katerih je neodmerjena planinska pot, izračuna pristojna planinska zveza tako, da izmeri traso planinske poti, prikazano na geodetskem načrtu (v nadaljevanju prostorski prikaz planinske poti) in izdelano skladno s predpisom, to dolžino, izračunano v metrih, pa nato pomnoži s faktorjem 1,5 m. Ko je površina dela zemljiške parcele oziroma zemljiških parcel, na katerih je neodmerjena planinska pot, izračunana, vloži pristojna planinska zveza na krajevno pristojno geodetsko upravo (v nadaljevanju pristojni geodetski organ) zahtevo, da se trasa planinske poti in njena površina evidentirata v zemljiškem katastru z dejansko rabo kot neplodno zemljišče, tej zahtevi pa priloži prostorski prikaz planinske poti, podatek o površini in potrdilo o upravljanju s planinsko potjo.
Uporabniki planinske poti uporabljajo na lastno odgovornost. Pri uporabi planinskih poti morajo ravnati odgovorno do sebe in do drugih, da ne ogrožajo ali poškodujejo sebe ali drugega. V informacijskem gradivu o planinskih poteh, planinskih vodnikih ter na turističnih informacijskih tablah in zemljevidih, v katerih so označene planinske poti, mora biti zapisano opozorilo, da uporabniki planinske poti uporabljajo na lastno odgovornost. Opozorilo mora biti zapisano v slovenskem jeziku in v najmanj treh drugih uradnih jezikih Evropske unije.
Planinske poti se označujejo s Knafelčevimi markacijami in z usmerjevalnimi tablami. Knafelčeva markacija je bela pika, obdana z rdečim kolobarjem, katere premer je med 8 in 10 cm, razmerje med širino rdečega kolobarja in belo piko pa je v prečnem prerezu 1 : 2. Z markacijami se lahko označujejo samo tiste planinske poti, ki so vpisane v evidenco o planinskih poteh. Markacije se lahko narišejo na debla, skale, stavbe in druge gradbene konstrukcije na vidnih mestih in v primernih razdaljah, vendar samo, če se pred tem pridobi soglasje lastnika zemljišča oziroma objekta. Markacij ni dovoljeno risati na objekte, ki so skladno s predpisi o varstvu kulturne dediščine razglašeni za kulturni spomenik, na verske objekte in znamenja, na skale in druge nepremičnine, ki so v skladu s predpisi o ohranjanju narave varovane kot naravni spomeniki, na prometno in drugo neprometno signalizacijo, na drevesa, na katerih so že narisane gozdarske oznake, na geodetske označbe in na mejne kamne. Če je le mogoče, se markacije rišejo na desno stran poti, tj. v smeri hoje proti cilju. Markacije se praviloma rišejo v višini oči odraslega človeka, to je približno 1,5 m od tal. Na poti navzgor se markacije rišejo nižje, na poti navzdol pa višje, odvisno od naklona oziroma strmine planinske poti. Pri določitvi primerne razdalje med markacijami se upoštevajo konfiguracija terena, vidnost in vodljivost poti. Kadar se to zdi potrebno, se lahko pod markacijo doda smerna puščica, ki je rdeče barve. Po potrebi so lahko planinske poti označene tudi z ravnimi in lomljenimi črtami rdeče barve ter ustreznimi napisi na deblih in skalah, lahko pa tudi s smerokazi, z usmerjevalnimi tablami območja in s turističnimi usmerjevalnimi tablami.
Usmerjevalna tabla je tabla v obliki smerokaza, rdeče barve z napisi v beli barvi, postavljena na ustrezen kovinski ali lesen stebriček v višini 2 m, lahko pa tudi na stavbo, zid ali kakšno drugo konstrukcijo, če je to možno. Na usmerjevalni tabli morajo biti navedeni:
- smer in cilj poti,
- čas hoje do cilja,
- oznaka zahtevnosti planinske poti oziroma njena kategorija,
- nadmorska višina, na kateri je postavljena, in
- podatki o skrbniku planinske poti.
Z usmerjevalnimi tablami, smernimi puščicami in drugimi dodatnimi oznakami se lahko označujejo samo tiste planinske poti, ki so vpisane v evidenco o planinskih poteh. Usmerjevalne table se lahko postavijo na izhodiščih planinskih poti in križiščih planinskih poti. Pri postavljanju usmerjevalnih tabel se uporabljajo pravila za postavitev markacij ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Matjaž Kovač: Pravni režim gibanja v gorskem svetu v Republiki Sloveniji, ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 27
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
