1. Uvod
Trajna pogodbena razmerja lahko prenehajo med drugim z odpovedjo ene izmed strank. Na pravico do enostranske odpovedi pogodbe lahko gledamo kot na sestavni del in odraz načela pogodbene svobode: če lahko pravni subjekt prosto vstopa v trajna pogodbena razmerja, naj ima možnost, da iz njih tudi prosto izstopi. Po drugi strani lahko enostranski odstop od pogodbe izrazito, nesorazmerno in morda brez krivde prizadene nasprotno stranko, če predmet pogodbe še vedno potrebuje in si ne more zagotoviti nadomestila. V takšnih primerih pride neomejena pogodbena svoboda navzkriž z drugimi temeljnimi načeli civilnega prava, zlasti z načelom vestnosti in poštenja. Primer pogodbe, katere predčasna odpoved ima lahko pomembne ali celo usodne posledice, je kreditna pogodba.
Namen prispevka je analiza dejanskih okoliščin in pravnih podlag, ki omejujejo kreditodajalčevo pravico do predčasne odpovedi kreditne pogodbe. Vprašanje je povezano tudi z obveznostjo bank do podaljšanja kreditnih linij, o čemer sta pisala že Jovanovič in Bratina. Prispevek obravnava kreditno pogodbo predvsem kot bančni posel, v smislu še vedno uporabnih določil 35. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Kreditna pogodba je pogodba o posojilu, katere predmet je denar in ki jo skleneta banka kot dajalec kredita ter subjekt, ki ni banka, kot prejemnik kredita. Izzivi, povezani z upravičenostjo odstopa od pogodbe, se lahko pojavijo tudi v zvezi s "klasičnimi" posojili med dvema fizičnima osebama ali med dvema nebančnima podjetjema, vendar so takšni posli v trenutni praksi redkejši.
V sodobni primerjalni teoriji ni sporno, da je razmerje iz kreditne pogodbe trajno upniško dolžniško razmerje. V naši literaturi doslej ni bilo izrecne razprave o trajni naravi posojilne ali kreditne pogodbe, vendar sedanje stanje razprave ne vzbuja dvomov o tem. Pravica do odpovedi pogodbe je oblikovalna pravica; je za trajna obligacijska razmerja značilna posebna oblika odstopne pravice. Njena uresničitev učinkuje za naprej, v nasprotju s splošno odstopno pravico, ki praviloma učinkuje za nazaj.
Liberalnim pravnim ureditvam je tuje, da bi subjektom nalagale sklepanje pogodb ali vztrajanje pri njih. Kot najpomembnejšo izjemo od načela prostega vstopanja v obligacijska razmerja velja navesti kontrahirno dolžnost. Ta praviloma ne naslavlja oseb, katerih dejavnost je ponujanje kreditov. Vendar odstop od trajnih pogodbenih razmerij ni povsem prosto prepuščen odločitvi ene izmed strank. Bolj ko je izražen javni interes po določenem stanju na trgu neke ekonomske kategorije, bolj izrazite so omejitve pravice do odpovedi pogodbe. Najznačilnejša primera sta pogodba o zaposlitvi in najemna pogodba za stanovanje, pri katerih ima odpoved pogodbe lahko izjemen vpliv na eksistenco posameznika. Tudi odpoved kreditne pogodbe ima potencialno rušilne učinke. Primeri, ko so slovenski subjekti zaradi izgube dostopa do kreditov zašli v resne težave in stečaj, so se v minulih letih velike gospodarske krize vsekakor zgodili.
Ureditev pravice do odpovedi kreditne pogodbe ni brez pomena tudi takrat, kadar želi pogodbo odpovedati kreditojemalec. Intervencija prisilnih predpisov v tem primeru ni usmerjena, kot pri odpovedi s strani kreditodajalca, v omejevanje pravice do odpovedi. Nasprotno, predpisi omejujejo možnost kreditodajalca, da - največkrat zaradi zanj ugodne, visoke obrestne mere - vztraja pri izvrševanju pogodbe. Omenjena tema je bistveno drugačna od vprašanj, povezanih s kreditodajalčevo odpovedjo pogodbe, in je v tem prispevku zaradi preobsežnosti ne bomo načeli. Prav tako predmet tega prispevka ne bo ureditev kreditodajalčeve pravice do odstopa od pogodbe še pred črpanjem kredita, saj je njena uveljavitev v praksi redka.
2. Vzroki za odpoved kreditne pogodbe
Kreditna pogodba je največkrat sklenjena za določen čas. Kredit za nedoločen čas je redkejši in se v slovenski bančni praksi pojavlja predvsem kot pravica do prekoračitve stanja na transakcijskem računu - "limit". Takšen posel se precej razlikuje od klasičnega posojila. Kreditiranje za nedoločen čas je bistveno manjšega obsega od kreditov za določen čas ter ga lahko iz analize izpustimo.
Iz katerih razlogov se institucionalni kreditodajalec odloči za predčasno odpoved kreditne pogodbe, sklenjene za določen čas? Težko si je predstavljati, da bi kreditodajalca k temu vodila nenadna lastna potreba po denarju; navsezadnje si v takem primeru lahko priskrbi kredit drugje. Tipična povoda za uveljavljanje odpovedi sta povišanje ravni obrestnih mer na denarnem trgu ter za kreditodajalca neželene spremembe pri kreditojemalcu. Te lahko razdelimo v dve veliki skupini: v prvo spada poslabšanje kreditojemalčevega finančnega stanja ("bonitete"), v drugo pa najrazličnejše oblike neupoštevanja pogodbenih zavez. Pogosto se zgodi kar oboje hkrati.
Tudi interesi kreditodajalca so vredni upoštevanja. Nekateri avtorji so obstoj uravnoteženih pravil o odpovedi kreditne pogodbe razglasili celo za temeljni kamen stabilnosti finančnega sistema. Predčasna odpoved je v kreditodajalčevih očeh pomembno sredstvo za uspešno izterjavo terjatev od problematičnih kreditojemalcev oziroma vsaj za minimiziranje izgub. Redno odplačevanje kreditov, ob minimalnih izgubah zaradi nevračila, je pogoj za normalno delovanje bank. Normalno delovanje bank pomeni možnost dostopa do novih kreditov in pozitiven narodnogospodarski razvoj. Zato ni razloga, da bi pošteno poslujočemu kreditodajalcu brezizjemno odrekli pravico do predčasne odpovedi kreditne pogodbe, sklenjene za določen čas. Vprašanje je le, v katerih primerih in kako je ta pravica lahko omejena.
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Matevž Zgaga: Omejitve pravice do odpovedi kreditne pogodbe, ali na portalu Podjetje in delo, 2018, št. 2
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
