klepati je, da si zakonodajalec prizadeva omogočiti avtonomijo volje glede izbire merodajnega prava zaradi želje po večji stopnji pravne varnosti in predvidljivosti izida spora. Tipični primer tega je Uredba (ES) št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II), v kateri je avtonomija volje sicer predvidena, vendar je veliko bolj omejena kot na področju pogodbenega prava.
Kogentna pravila omejujejo svobodno voljo strank glede izbire merodajnega prava zlasti na področjih, katerih ureditev je namenjena predvsem zaščiti tretjih oseb oziroma zaščiti javnega interesa. Medtem ko lahko stranki v razmerju, ki se ne nanaša na nikogar drugega, razen na njiju, prosto izbereta merodajno pravo, pa stranke v družinskopravnih ali stvarnopravnih zadevah slednje možnosti praviloma nimajo, kot tudi ne v primeru kršitev konkurenčnega prava in pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju: PIL).
Člen 14 Rim II se osredotoča na možnost, da se stranki dogovorita, da se za nepogodbene obveznosti uporablja pravo po njuni izbiri. Stranki razmerja lahko svojo izbiro izrazita bodisi s sporazumom, sklenjenim po dogodku, ki je povzročil nastalo škodo, bodisi s sporazumom, o katerem sta se stranki svobodno dogovorili pred dogodkom, ki je povzročil nastalo škodo. Slednje je mogoče, kadar obe stranki opravljata gospodarsko dejavnost. Izjemi od tega pravila sta člena 6(4) in 8(3) Rim II, ki določata, da v zadevah v zvezi z nelojalno konkurenco in akti, ki omejujejo svobodno konkurenco, ter v zadevah v zvezi s kršitvami PIL ni mogoče odstopiti od prava, ki se sicer uporablja na podlagi 6. in 8. člena Rim II, na podlagi sporazuma med strankama.
Konkurenčno pravo ščiti dva sklopa interesov: na eni strani s tem, ko varuje konkurenco v tržnem gospodarstvu, ščiti javni interes, na drugi strani pa ščiti zasebni interes vsakega gospodarskega subjekta pri dostopu do neizkrivljenega trga. Tako je ratio člena 6(4) Rim II zaščita javnega interesa, ki bi ga stranki z neomejeno možnostjo izbire merodajnega prava sicer lahko ogrozili in se morda izognili celo prevladujočim obveznim določbam konkurenčnega prava EU in držav članic. Pa vendar ne gre spregledati dejstva, da vsi interesi, zaščiti katerih je namenjen 6. člen Rim II (in navsezadnje tudi 8. člen Rim II, glede katerega je razlog za omejitev avtonomije volje strank še manj jasen), vendarle niso kolektivne narave, in ne zdi se smiselno omejevati možnosti strank, da se sporazumno dogovorita o izbiri merodajnega prava, kadar določena kršitev vpliva izključno na njune interese, torej v razmerju inter partes, ne pa tudi na trg kot celoto.
Omejitev avtonomije volje strank v primeru kršitev PIL sicer podpira njihova teritorialna narava. Kadar je namreč državni organ tisti, ki podeli določeno pravico in določi njen obseg, trajanje, izvajanje itn., take pravice tvorijo del javnega reda, njihovo upoštevanje pa odraža spoštovanje suverenosti države, ki je te pravice podelila. Pa vendar stranke zgolj zaradi tega v razmerju inter partes ne bi smele biti omejene pri izbiri merodajnega prava. Za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi kršitve PIL, se namreč uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita (t. i. načelo lex loci protectionis). Posledično torej pravo države, v kateri je predmet PIL ustvarjen oziroma registriran, ne pride v poštev. Upoštevanje načela lex loci protectionis pa lahko v primeru (domnevne) kršitve privede do uporabe materialnega prava vseh držav članic EU, kar lahko znatno oteži sodni postopek. Ne samo da se tako zvišujejo stroški postopka, pač pa so odločitve, sprejete v okviru tuje zakonodaje, bolj podvržene napakam, kajti ni nujno, da sodišče oziroma sodnik obvlada tuje pravo, ki ga bo moral pri odločanju uporabiti ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Nina Bezjak: Uredba Rim II in (ne)svoboda strank glede izbire merodajnega prava, ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 18
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
