Tožeča stranka je bila zdravljena na Onkološkem inštitutu od leta 2013 dalje; zaključni pregled je imela 9. 6. 2015. Zadnji operativni poseg je bil predviden v januarju 2016, vendar se je odločila, da poseg opravi prej v zasebnem zavodu, ki izvaja samoplačniško estetsko dejavnost. Ob prvem srečanju ji je bilo pojasnjeno, da z ZZZS nimajo sklenjene pogodbe o izvajanju zdravstvene dejavnosti v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ter da se zdravstvene storitve izvedejo samoplačniško. Po posegu je tožeča stranka zahtevala povračilo plačila zdravstvenih storitev.
Tožena stranka je njeno zahtevo z odločbo zavrnilo, tožeča stranka pa je s tožbo zahtevala odpravo takšne odločbe ter povrnitev stroškov zdravljenja. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta njen tožbeni zahtevek zavrnili, saj naj slovenska zakonodaja ne bi omogoča povračila stroškov zdravstvenih storitev, ki jih je opravil izvajalec, ki nima sklenjene pogodbe s toženo stranko. Po mnenju sodišč tožeča stranka ni bila diskriminirana v primerjavi z zavarovancem, ki se zdravi v tujini in dobi povrnjene stroške zdravljenja tudi v primeru, ko zdravljenje opravi v zasebnem sektorju.
V revizijskem postopku je tožeča stranka navajala, da je zakonodajalec nedopustno omejil pravico do zdravstvenega varstva, da je ureditev diskriminatorna, ker zavarovanim osebam preprečuje dostop do učinkovitega zdravstvenega varstva v Republiki Sloveniji, ker jim dostop do zdravstvenih storitev omogoča le v sistemu javne zdravstvene mreže s čakalno dobo, ali zdravljenje v tujini. Ne omogoča pa jim zdravljenja v sistemu zasebnega zdravstva brez čakalnih dob v Sloveniji.
Vrhovno sodišče je s sodbo št. VIII Ips 273/2017 z dne 15.5.2018 zavrnilo revizijski zahtevek. Uvodoma je navedlo, da je pravica do zdravstvenega varstva iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki jo določata 50. in 51. člen Ustave RS in na podlagi katerih ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakonodajalec je dolžnost ureditve pravic do zdravstvenega varstva realiziral med drugim tudi z vzpostavitvijo mreže izvajalcev javne zdravstvene službe, ki je financirana iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej javnih sredstev. V mrežo so vključeni tako javni izvajalci kot tudi zasebniki, ki imajo koncesijo.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) natančneje določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Prvi odstavek 78. člena določa, da ima vsakdo, ki mu je po tem zakonu priznana lastnost zavarovane osebe, pravico uveljavljati pravice po tem zakonu. V 63. členu ZZVZZ je določeno, da se ZZZS, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Ker so finančna sredstva omejena, določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev. Na podlagi 65. člena ZZVZZ ZZZS sklepa pogodbe z zdravstvenimi in drugimi zavodi ter organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in zasebnimi zdravstvenimi delavci na podlagi njihovih ponudb za uresničevanje programov in storitev, ki jih izbere na podlagi razpisa. To pomeni, da je omejen krog izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so lahko javni ali zasebni, dejavnost opravljajo na podlagi koncesije in pogodbe z ZZZS ali brez koncesije in pogodbe z njim.
Slovenska ureditev temelji na neposrednem plačilu zdravstvenih storitev izvajalcu s strani ZZZS, to je zagotavljanju zdravstvenih storitev v naravi, in ne pozna primarnega povračila stroškov zavarovancem za uveljavljene zdravstvene storitve. Tožeča stranka se je odločila za uveljavljanje zdravstvenih storitev v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z ZZZS. Ker storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve, opravljene pri zasebniku, ki nima koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe. Storitve so bile opravljene v zasebni zdravstveni dejavnosti, ki se financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih storitev ali preko njihovih zavarovalnic, na kar je bila tožeča stranka pravočasno opozorjena.
Revizija očita diskriminatorno obravnavo zavarovancev, ki v Sloveniji uveljavljajo zdravstvene storitve v samoplačniški ambulanti v primerjavi z zavarovanimi osebami, ki dobijo povrnjene stroške za opravljene zdravstvene storitve v tujini tudi pri zasebnem izvajalcu. Načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do posameznih subjektov. Že iz revizije izhaja, da gre za dve različni situaciji, ki jih ZZVZZ različno ureja. Za uveljavljanje zdravstvenih storitev se praviloma uporablja zakonodaja države, v kateri je storitev opravljena. Za zdravstvene storitve, opravljene v Sloveniji, je treba uporabiti slovensko zakonodajo, za zdravstvene storitve v tujini pa poleg nje še Uredbo št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Direktivo št. 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu. Zavarovanci so v enakem položaju v primeru uveljavljanja zdravstvenih storitev v Sloveniji, prav tako pri uveljavljanju zdravstvenih storitev v tujini, razlikovalni element pa je mednarodni, čezmejni. Ker gre za različne položaje, jih je dopustno urejati različno. Zato očitana kršitev ni podana.
Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
