Evropska centralna banka (ECB) je centralna banka EU, ki skrbi za fiskalno in monetarno politiko uradne valute evro. Ustanovljena je bila 1. junija 1998 s sedežem v nemškem Frankfurtu in skrbi za zagotavljanje stabilnosti cen znotraj območja z evrom oz. za inflacijo tik pod dvema odstotkoma.
ECB je prevzela tretjo fazo ekonomske in monetarne unije, ki se je začela januarja 1999 z uvedbo evra kot knjižnega denarja in ko so centralne banke iz 11 evropskih držav odgovornost za denarno politiko prenesle na ECB. Evrski bankovci in kovanci so prešli v obtok z letom 2002.
V evrsko območje, ki ga danes oblikuje 19 držav, je leta 2001 vstopila Grčija, leta 2007 Slovenija, leta 2008 Ciper in Malta, leta 2009 Slovaška, leta 2011 Estonija, leta 2014 Latvija in leta 2015 Litva. Skrbi ob izgradnji skupnega monetarnega sistema brez fiskalne povezanosti je zasenčila dolžniška kriza in resne težave Grčije.
ECB je sprva sprejela standardne ukrepe, ki so vključevali nižanje ključne obrestne mere, po kateri si banke lahko izposojajo denar od centralne banke, in operacije na odprtem trgu, v katere sodijo nakup in prodaja državnih in drugih vrednostnih papirjev ter blagajniških zapisov.
Ker ti v boju proti krizi niso bili dovolj, so jim sledili t.i. nestandardni ukrepi. Med njimi so bili uvedba fiksne obrestne mere pri operacijah odprtega trga, zagotavljanje likvidnosti v tujih valutah, programi nakupa kritih obveznic, obveznic ranljivih evrskih držav, državnih in listinjenih vrednostnih papirjev in vrednostnih papirjev javnega sektorja, podjetniških obveznic ter uvedba operacij dolgoročnejšega refinanciranja.
ECB je program nakupa vrednostnih papirjev, ki je vrh dosegel pri 80 milijardah evrov na mesec, doslej znižala na 30 milijard evrov mesečno, ta pa naj bi trajal do septembra. Vseskozi je zniževala ključne obrestne mere, ki danes še vedno vztrajajo na zgodovinsko nizkih ravneh. Ključna obrestna mera je pri nič odstotkih, obrestna mera za deponiranje presežne likvidnosti bank znaša -0,40 odstotka, obrestna mera za mejno posojanje pa 0,25 odstotka.
Kljub temu da vlada zavedanje, da monetarne politike ECB zaradi neenotne fiskalne politike in neusklajenih gospodarskih ciklov ne morejo biti enako dobre za vse članice, je ECB tarča številnih kritik. A zagovorniki izpostavljajo, da so ukrepi ECB učinkoviti in da ob pospeševanju gospodarske rasti z njimi skuša kompenzirati tudi neukrepanje politik posameznik držav oz. da jim kupuje čas, da se prilagodijo novim razmeram, četudi ne izvajajo potrebnih strukturnih reform.
V času krize je tako postalo še bolj jasno, da morajo države bolj uskladiti svoje gospodarske, javnofinančne in finančne politike. To še posebej velja za države v denarni uniji, saj se težave, ki nastanejo zaradi tesnih povezav med financami javnega sektorja in bančnim sektorjem, lahko hitro prelijejo čez državne meje in povzročijo finančne pretrese v drugih državah.
Tako so države podpisale zavezo o fiskalnem dogovoru, nova pogodbena določila za konkurenčnost in rast ter začele graditi bančno unijo z enotnima mehanizmoma nadzora in za reševanje. A razprava o tretjem stebru bančne unije, ki predvideva skupen sistem jamstev za bančne vloge z oblikovanjem ravnovesja med odgovornostjo in solidarnostjo, je že precej časa v slepi ulici.
Čeprav je gospodarsko okrevanje v območju evra lani prešlo v trdno in široko osnovano gospodarsko rast, rast cen ostaja šibka. Zato je ECB napovedala, da bo še naprej potrebna obsežna monetarna podpora. Po slabih 10 letih od začetka krize so bilance centralnih bank napihnjene, njihovo čiščenje bi lahko povzročilo nove težave na trgih.
ECB čaka postopen izhod iz nekonvencionalnih ukrepov in razmišljanje o novih. Krepijo se namreč tveganja, povezana z globalnimi dejavniki, vključno z grožnjo krepitve protekcionizma. Ob tem učinki izhoda Velike Britanije iz EU še niso znani in ovrednoteni. Zato nekateri menijo, da bi morale centralne banke zvišati inflacijski cilj in s tem v normalnih razmerah dopustiti višje obrestne mere, da bi imele ob novih krizah več manevrskega prostora.
V katero smer se bodo v prihodnjih letih nagibale odločitve, bo odvisno tudi od novega guvernerja ECB, ki bo oktobra prihodnje leto nasledil sedanjega Maria Draghija. Ta je po mnenju večine s svojim aktivizmom rešil evro. Trenutno je slišati, da bi ga lahko nasledil sedanji predsednik nemške centralne banke Bundesbank Jens Weidmann ali nekdo, po značaju bolj 'nemški'.
Ljubljana/Frankfurt, 27. maja (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
