Po okvirnih sklepih - direktive
Z Lizbonsko pogodbo je Evropska unija na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah opustila instrument t. i. okvirnih sklepov. Okvirni sklepi so bili, podobno kot direktive, za države članice zavezujoči glede cilja, ki ga je treba doseči, metoda in oblika pa sta bili prepuščeni državam članicam. Po uveljavitvi Lizbonske pogodbe so direktive postale ključni instrument zagotavljanja približevanja nacionalnih (kazenskih) zakonodaj pravu EU (82. in 83. člen PDEU). Ključna razlika med okvirnimi sklepi in direktivami je bila izključitev neposrednega učinka (ang. direct effect) okvirnih sklepov. To je bilo pomembno zlasti v primerih, ko države članice niso uspešno in v celoti implementirale določb okvirnega sklepa. Če je mogoče direktivam pod določenimi pogoji v primeru neimplementacije priznati neposredni (vertikalni) učinek, to za okvirni sklep ni veljalo.
V kontekstu varstva pravnega položaja žrtev kaznivih dejanj je zato pomembno, da prepoznamo vsebinski preskok, ki smo mu bili priča v pravu EU. Varstvo pravic žrtev je v evropskih okvirih prvi urejal Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ z dne 22. marca 2001, tega pa je 25. oktobra 2012 nadomestila Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2012/29/EU. Z njo naj bi odpravili dve največji slabosti okvirnega sklepa: presplošnost določb in izogibanje njegovi implementaciji. Dodatno spodbudo pomenijo tudi posledice, ki nastopijo ob zamudi z implementacijo direktive. Kljub temu da Direktiva še ni bila v celoti implementirana, se domačim sodiščem ponujata dva pristopa, s katerima je mogoče omiliti posledice zamude: doktrina lojalne razlage in priznanje neposrednega učinka neimplementiranim določbam Direktive.
Ocena, ali in v kolikšni meri je mogoče določbam direktive zaradi zamude z implementacijo priznati tudi neposredni učinek, je odvisna od številnih dejavnikov. Prav gotovo jo je mogoče opraviti le za vsako določbo direktive posebej. Zato se na tem mestu osredotočam na možnosti, ki jih za krepitev varstva žrtev nudi načelo lojalne razlage, opirajoč se na rešitve, ki jih domače pravo že pozna. A kot bomo videli, se zdi, da med obema pristopoma (praktične) razlike včasih skoraj ni.
Načelo lojalne razlage: varstvo žrtev in zadeva Pupino
Četudi je malo verjetno, da bi na doktrino lojalne razlage naleteli v sodbah kazenskih sodišč, je nanjo vendarle opozorilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-384/15 z dne 18. julija 2016, in sicer v zvezi s pristojnostjo višjega sodišča predložiti vprašanje v predhodno odločanje Sodišču EU v postopkih z evropskim nalogom za prijetje in predajo. Za vprašanje varstva pravic žrtev v kazenskih postopkih je pomembneje, da se je Ustavno sodišče RS na besedilo Direktive oprlo tudi pri razlagi slovenske Ustave. V naboru procesnih jamstev, ki jih žrtvam kaznivih dejanj ponuja (še ne v celoti implementirana) Direktiva, je prepoznalo okvir, ki omogoča, da se jim v kazenskem postopku v zadostni meri zagotavlja spoštovanje njihovega osebnega dostojanstva.
Kljub temu da Ustavno sodišče tega izrecno ne zapiše, je v njegovem pristopu vendarle mogoče prepoznati težnjo po razlaganju slovenskega notranjega prava tako, da se v največji meri zadosti ciljem, ki jih zasleduje Direktiva. To je tudi izhodišče doktrine lojalne razlage, ki velja tudi za področji pravosodnega in policijskega sodelovanja v kazenskih zadevah. To je Sodišče EU poudarilo v zadevi Pupino, ki zadeva prav vprašanje varstva žrtev v italijanskih kazenskih postopkih. Ključno je bilo vprašanje, ali naj se oškodovanci zaslišijo tudi na glavni obravnavi ali pa ob posebnih jamstvih zadošča že zaslišanje v preiskovalnem postopku. Ta možnost je bila po italijanskem pravu pridržana le oškodovancem žrtvam kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, mlajšim od 16 let. Okvirni sklep je v drugem odstavku 2. člena v zvezi s posebej ranljivimi žrtvami vseboval razmeroma splošen napotek, ki je nalagal državam, da takšnim žrtvam zagotovijo posebno varstvo, ki je najbolj primerno okoliščinam primera (ang. treatment best suited to their circumstances), žrtve pa naj se zaslišujejo, kolikor je to nujno za namene kazenskega postopka (3. člen okvirnega sklepa).
Sodišče EU je ob takšnih določbah sprejelo (1) splošno stališče, da morajo sodišča države članice upoštevati vsa pravila domačega prava in jih razlagati, kolikor je to mogoče, v luči besedila in namena okvirnega sklepa, in (2) konkretno stališče, da morajo biti v italijanskih kazenskih postopkih posebni režimi zaslišanja na voljo tudi drugim otrokom, ki so žrtve zlorab (torej ne le otrokom, mlajšim od 16 let, in ne le otrokom, ki so žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost).
Stališče Sodišča EU je v položaju, v katerem se je Slovenija znašla zaradi neimplementacije Direktive, nedvomno aktualno. Dolžnost lojalne razlage velja enako (če ne še bolj) danes, ko posebno ureditev položaja žrtev v kazenskem postopku Sloveniji narekuje Direktiva. Enako velja tudi za meje takšne razlage, ki jih je postavilo Sodišče EU v zadevi Pupino. Te meje, če jih na kratko povzamemo, pomenijo: (1) da mora biti razlagalni pristop domačih sodišč v skladu s splošnimi načeli domačega prava, med katerimi Sodišče EU posebej in primeroma omenja načelo pravne varnosti, prepoved retroaktivnosti in načelo zakonitosti v kazenskem pravu, (2) da načelo lojalne razlage ne more biti podlaga za razlago domačega prava contra legem ter (3) da morajo biti ob tem spoštovane temeljne pravice in svoboščine, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, zlasti pravica do poštenega sojenja iz 6. člena konvencije.
Primer: žrtve s posebnimi potrebami
Raven varstva žrtev kaznivih dejanj, ki kot oškodovanci ali upravičeni tožilci sodelujejo v kazenskih postopkih, je že sedaj v slovenskem kazenskem postopku v veliki meri skladna z zahtevami Direktive. Na tem mestu ni mogoče obsežnejše razpravljati o tem, kakšne spremembe in dopolnitve še potrebuje besedilo ZKP; je pa bilo eno od takšnih ocen mogoče razbrati iz besedila predloga novele ZKP-N. Osrednji institut, katerega implementacijo je vključevalo besedilo novele, je t. i. oškodovanec s posebnimi potrebami ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Primož Gorkič: Direktiva 2012/29/EU: dve leti zamude pri implementaciji in načelo lojalne razlage, ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 12-13
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.