Sedaj veljavni ZKP je konceptualno nespremenjen od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, zamrznjen v času in prostoru, neustrezen potrebam ob nastanku, vmesnim spremembam (tudi družbenega, državnega in ustavnega sistema) in novemu obdobju. Njegova notranja zasnova se navezuje na ideološka izhodišča, ki so v popolnem neskladju z vsem, kar je moderno in predvidljivo v doglednem času.
V času nastanka je na območju sedanje države vladala ideološka struktura samoupravnega socializma. Drugače kot v dominantnem državno-socialističnem modelu, relativno jasnem, je šlo pri njem za nebogljen konglomerat socialnih projekcij v oddaljeno prihodnost, zasnovan na pričakovanju rasti zavesti množic do nivoja suverenih nosilcev ključnih vzvodov lastne eksistence. Kazenskopravni sistem je bil zasnovan na tej virtualnosti, preneseni v sedanjost, kot bi takšen človek dejansko že obstajal. Kadar je posameznik po nekem nesrečnem naključju "zašel" v sfero kaznivosti, se je družba, predstavljena v pravosodnem sistemu, napotila k reševanju zadrege, ne več zgolj posameznikove; kršitelj se je prelevil v družbeni problem, ki ga je treba rešiti s skupnimi močmi zaradi jasnega, predvidljivega jutri. Tej matrici je sledila zasnova inkvizitornega postopka; zgoščeni preiskavi vseh državnih teles je sledil zagovor še pred dokazovanjem. Dinamika vrednot je skesanemu posamezniku narekovala jasno, z dokazi podprto priznanje, da bi se na tej podlagi pristopilo k skupnemu reševanju težave. Seveda se tu elementi kontradiktornosti pojavljajo le virtualno, zaigrano, kajti cilj odprave družbene deviacije narekuje dinamiko in notranjo zasnovo procesa.
Odpravi samoupravne socialistične družbe in njenih fatamorgan je sledila dve desetletji trajajoča Država blaginje, Socialna država (ang. Welfare state), ki ni nič manjša utopija od socializma. Resda ta spaka v posameznih prvinah v redkih razvitih državah Zahoda občasno deluje, a ne more združiti kanibalizma sodobnih kapitalskih tokov z blaginjo množic. Na Slovenskem se je zgodba zaključila leta 2008, ko se je besno zunanje zadolževanje po sili razmer končalo, ko se je zapitek zažrl v žepe naglo obubožanih množic. A je obdobje med letoma 1990 in 2008 vendarle minilo v določenih občutkih socialne varnosti, v utvarah, da bo ekonomska samooskrba odtujenih individualiziranih potrošniških posameznikov trajala večno. Enormni individualizaciji je v kazenskem pravu sledila omogočena čezmerna zaščita tako imenovanih individualnih, ustavnih človekovih pravic, kar je postalo zlato tele napihnjeno bogatega obdobja. V potrošništvo in podjetništvo zatopljeni posamezniki so se zadovoljili z letargičnim pustobesedjem vrednot in norm, zakrnelim v brezpotjih predhodne utopije.
V predvidljivi prihodnosti je pričakovati nadaljnjo gradacijo tako imenovanega divjega kapitalizma, ki ga zaznamujejo visoka stopnja kopičenja kapitala v ozkih globalnih krogih, vodenje držav v nadnacionalnih nedemokratičnih tvorbah, marginalizacija vloge demokratično izvoljenih nacionalnih državnih teles, razlastitev in obubožanje širokih množic, vplivnost lobističnih in zalednih centrov ter v posledici vseh teh faktorjev ekonomska depresija nepredvidljivih razsežnosti. Atomiziran, individualiziran in odtujen posameznik bo dodatno dislociran fokusa odločanja o lastni usodi ter bolj ali manj prepuščen domačim in tujim konglomeratom koncentriranega kapitala, brez pravic iz dela, prekarec, ki bo na "svobodnem trgu" nastopal kot ponudnik poceni delovne sile. Zastopal ga ne bo nihče, večji del človeških in ekonomskih perspektiv mu bo zaprt.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Zvjezdan Radonjič: Skice za oris sodobnega Zakona o kazenskem postopku, ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 7-8
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
