Eno izmed spornih vprašanj v zvezi z institutom silobrana v kazenskem pravu je vprašanje njegovega pravnega učinka. V primerjalni kazenskopravni teoriji in zakonodaji je ta problematika različno obravnavana oziroma urejena. Stališče, da je silobran razlog za izključitev protipravnosti, izhaja iz dejstva, da je protipravnost element vsakega kaznivega dejanja oziroma element splošnega pojma kaznivega dejanja. Protipravnost "predstavlja lastnost ravnanja biti dejanja, pravzaprav njeno protislovnost s prepovedmi in zapovedmi kazenskega prava"; neko vedenje pa je protipravno, če ga ne izključuje katera izmed pravnih podlag, med katere spada tudi silobran (nem. Notwehr). Silobran je utemeljen na načelu, da se "pravo (nem. Recht) ne sme umakniti nepravu (nem. Unrecht)". Takšno stališče je uveljavljeno tudi v slovenskem Kazenskem zakoniku (KZ-1; v nadaljevanju se uporablja izraz KZ za vse druge kazenske zakonike oziroma kazenske zakone), in sicer z novelo KZ-1B, ki v prvem odstavku 22. člena določa, da "dejanje, storjeno v silobranu, ni protipravno".
Storilec ravnanja, pri katerem je protipravnost izključena, ni izvršil kaznivega dejanja in se ne kaznuje, prav tako se mu ne morejo izreči druge kazenske sankcije (opozorilne sankcije - pogojna obsodba, pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom in sodni opomin, varnostni in vzgojni ukrepi). Na procesnopravnem področju to pomeni, da sodišče obdolženca oprosti obtožbe, ker "dejanje, za katerega je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje" (primerjaj prvo točko 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)). Napeljevalec in pomočnik (pomagač - po dikciji KZ-1) tudi ne izvršujeta kaznivega dejanja in se morata oprostiti obtožbe, ker velja pri napeljevanju in pomoči teorija limitirane akcesornosti, po kateri je ta oblika udeležbe kazniva le, če storilec izvrši protipravno ravnanje. Žrtev ravnanja, katerega protipravnost je izključena, nima pravice do silobrana, ker tako ravnanje ni protipraven napad. Zato ni dopusten silobran proti silobranu, proti ravnanju, ki pomeni zakonito uporabo prisilnih sredstev, itd. Silobran izključuje tudi civilnopravno odgovornost v zvezi s storjenim dejanjem, oziroma če je dejanje storjeno v silobranu, napadeni ni odgovoren za škodo, ki jo povzroči (tako na primer prvi odstavek 118. člena španskega KZ izrecno določa izključitev odgovornosti osebe, ki povzroči škodo, ko ravna v silobranu).
Pravna podlaga oziroma upravičevanje silobrana
V kazenskem pravu obstajajo različne teorije o pravni podlagi instituta silobrana oziroma poskusi pojasnitve, zakaj se ravnanje, izvršeno v silobranu (v t. i. "samoobrambi"), ne kaznuje, pri čemer izhaja, da sodobno kazensko pravo upošteva dve načeli: varstva pravnega reda in samozaščite oziroma samoobrambe (t. i. dvoelementna teorija o podlagi silobrana), pri čemer se kot integrirajoči dejavnik poudarja družbena funkcija silobrana (kar pomeni, da izhajajo smisel, upravičevanje in omejitve instituta silobrana iz njegove družbene funkcije; to je tudi prevladujoče stališče v sodobni kazenskopravni teoriji). V sodobni kazenskopravni literaturi se poudarja, da si načeli varstva individualnih dobrin (samozaščite) in varstva pravnega reda ne nasprotujeta, ker silobran "z ohranitvijo interesa posameznika prispeva k ohranitvi pravnega reda".
Praktične posledice tega stališča se kažejo pri oceni neizogibnosti silobrana, to je pri uporabi kriterija sorazmernosti ogroženih pravnih dobrin napadenega in napadalca, ki ima pri silobranu drugačen pomen kot pri institutu skrajne sile.
Kar velja tudi za beg napadenega - kot načina, kako se izogniti oziroma preprečiti napad - s kraja, kjer je bil napaden, saj je napadalec ravnal protipravno, in se tako praviloma daje prednost interesom napadenega ter interesom varstva pravnega reda pred zahtevo po varstvu dobrin napadalca. Prav tako se poudarja, da pravo ne varuje napadenega, ker je utrpel napad, ampak zato, ker je sam napad protipraven; ter se kršitev napadalčevih pravnih dobrin upravičuje s tem, da je prav on s svojim protipravnim vedenjem sprožil spopad, s čimer je ogrozil tudi svoje pravne dobrine.
Pojem silobrana
KZ-1 v drugem odstavku 22. člena opredeljuje silobran kot "obrambo, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad". Vprašanje silobrana se v pravosodni praksi pogosto postavlja v zvezi z nekaterimi kaznivimi dejanji zoper življenje in telo (iz 15. poglavja KZ-1). Pri tem je v postopkih pred sodišči napadeni v položaju obtoženca, napadalec pa je v položaju oškodovanca (ali pa to vsaj trdi). Da bi obstajala pravica do silobrana, morajo biti podane določene predpostavke, ki so sicer predvidene v zakonu, a so podrobneje razdelane v kazenskopravni teoriji in praksi. Tako se v kazenskopravni teoriji navaja, da silobran tvorita napad in obramba, ki morata imeti določene značilnosti, med njima pa mora obstajati tudi določeno razmerje.
Napad
Pojem napada
Napad je temeljna predpostavka za uporabo silobrana. Napad je človekovo ravnanje (in sicer poškodba ali ogrožanje neke pravno zavarovane dobrine napadenega), saj silobran predpostavlja protipraven napad (takšen protipraven napad pa lahko izhaja le iz človeka ne glede na njegovo starost, prištevnost in krivdo). Napad živali se praviloma ne presoja po pravilih silobrana, ampak po pravilih skrajne sile. Kdor ubije tujega psa, ki ga je napadel, s čimer uresniči bit kaznivega dejanja poškodovanja tuje lastnine iz prvega odstavka 220. člena KZ-1, ne bo odgovarjal za to kaznivo dejanje zato, ker je dejanje storil v upravičljivi skrajni sili, ki izključuje protipravnost (po prvem odstavku 32. člena KZ-1), ne pa zato, ker je ravnal v silobranu. Če pa je kot sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja uporabljena (zlasti dresirana) žival (na primer nekdo naščuva psa, da napade drugega), se uporabljajo pravila silobrana, pri čemer se za napadalca šteje človek. Bele navaja, da:
"lahko človek kot sredstvo za napad uporablja tudi živali, energijo in sploh naravne pojave, ki se sami neposredno ne ravnajo po pravu";
v zvezi s tem pa je umestno opozoriti še na nadaljnji vidik napada, da izhaja iz človeka in je tudi usmerjen proti določenemu drugemu človeku in njegovim vrednotam; čim bi torej napadalec izgubil nadzor nad sredstvi tako, da jih ne bi mogel več usmerjati le proti določenemu človeku, ampak bi lahko začela delovati zoper nedoločen krog oseb, ne bi šlo več za napad, temveč za nevarnost, zoper katero je dovoljena skrajna sila. Tudi nekateri drugi menijo, da lahko človek za uresničitev napada uporablja razna sredstva in živali, da pa napadi, ki ne izhajajo iz človeka (na primer naravne sile ali napadi divjih živali), niso napadi v smislu silobrana (in se presojajo po pravilih skrajne sile) ter da pravni red kot celota ne more biti objekt napada ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Primož Baucon: Silobran, ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 7-8
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
