Cenjeni Andrej Razdrih, odgovorni urednik revije Odvetnik, mi je 19. oktobra 2017 poslal dokument z naslovom Zakon o pravosodnem izpitu - idejni osnutek. Njegova želja je bila, da kot izpraševalec civilnega materialnega in procesnega prava podam svoje mnenje o omenjenem predlogu.
Idejni osnutek zakona na začetku utemeljitve našteva razloge za spremembe na področju usposabljanja pravnikov po končanem pravnem študiju:
1. Upoštevanje realnih potreb po pravnikih z opravljenim pravniškim državnim izpitom;
2. Kakovostnejše usposabljanje;
3. Razbremenitev sodišč;
4. Odprava nepotrebnih zahtev po opravljenem pravniškem državnem izpitu;
5. Prilagoditev terminologije dejanskemu stanju.
Strinjam se s spremembo predpisa v primeru, da je nujno treba izboljšati normativno ureditev, ki naj odpravlja ovire in pripomore k dvigu kakovosti. Drugačno ravnanje pomeni le škodo. Napisani razlogi me ne prepričajo v pozitivni, temveč v negativni smeri.
Prva točka idejnega osnutka zakona »Upoštevanje realnih potreb po pravnikih z opravljenim pravniškim državnim izpitom« je več kot problematična. Dejstvo je, da število pravnikov narašča. Narašča tudi število kandidatov za opravljanje pravniškega državnega izpita. Tukaj se zastavi vprašanje, ali bomo omejili pravni študij in s tem zmanjšali število morebitnih kandidatov. Svoboda izobraževanja je ustavna pravica.
Opravljanje pravniškega državnega izpita pomeni nadaljnjo stopnjo v napredku pravniškega znanja. Tukaj ne sme biti omejitve. Po tej logiki bi lahko začeli omejevati tudi podiplomske študije, z utemeljitvijo, da za neko zaposlitev ni potreben niti magisterij niti doktorat. Metoda je enaka.
Naslednja točka utemeljitve je »Kakovostnejše usposabljanje«. Tu ni nobenega jamstva za napredek. Že sedanji sistem nudi dovolj osnove. Mislim, da premik ni potreben, le malo se je treba potruditi in napredek je tu.
Tretji razlog za spremembo je »Razbremenitev sodišč«. To je mantra, ki se jo uporablja kadarkoli in kjerkoli. Svoje mnenje bi lahko predstavil le z nekaj krepkimi nevljudnimi besedami, ki jih bom raje zadržal zase. Kje pa se bodo kandidati za sodnike usposabljali, če ne na sodiščih? Kandidatu najbolj pomaga vzor. Zadostuje, da na obravnavi vidi procesno vodstvo - to je najboljša učna lekcija. Sodnik naj ga kakovostno izvede, tako, kot se spodobi, in izobraževanje je končano v najboljši možni obliki.
Četrti razlog »Odprava nepotrebnih zahtev po opravljenem pravniškem državnem izpitu« je pravi biser. Pravniški državni izpit je stopnja izobraževanja. Izobraževanje je ustavna pravica. Gospodarska pobuda je svobodna. Delodajalci prosto upravljajo svoje organizacije. Njihov namen je pridobiti najboljši kader. Opravljen pravniški državni izpit zagotavlja določeno znanje. Delodajalec prosto predpisuje pogoje za zaposlitve. Stopnja določene izobrazbe in druga znanja niso nobena napaka, zato administrativni ukrepi niso dopustni.
Zadnja točka »Prilagoditev terminologije dejanskemu stanju« po mojem mnenju sploh ni potrebna. Spominja me na neko preteklo stanje. Najnaprednejša družbena ureditev je izumila nove definicije, na primer samoupravno pravo, TOZD, SOZD, SAS, IPO, KPO. Znano nam je, kam je to pripeljalo.
Idejni osnutek zakona predvideva, da bo nova ureditev strukturirana po fazah: vstopni izpit, pravosodno usposabljanje in pravosodni izpit.
Člen 12 določa opravljanje vstopnega izpita:
(1) Vstopni izpit se opravlja pisno in obsega:
- preverjanje sposobnosti logičnega in analitičnega razmišljanja,
- preverjanje sposobnosti reševanja pravnih vprašanj na konkretnih primerih iz civilnega in kazenskega prava,
- preverjanje sposobnosti samostojnega oblikovanja in izražanja stališč (razprava o pravno-etični ali pravno-filozofski temi) in
- preverjanje splošne razgledanosti na področju političnega sistema parlamentarne demokracije, pravne države in pravne ureditve človekovih pravic.
(2) Vstopni izpit traja skupaj štiri ure. Pripravi ga Komisija za vstopni izpit v skladu s programom opravljanja vstopnega izpita.
(3) Program in način opravljanja vstopnega izpita s podzakonskim predpisom natančneje določi minister.
Vstopni izpit po idejnem osnutku predstavlja prvo stopnjo pravnika, da bo pozneje opravljal pravosodno funkcijo: sodnik, državni tožilec, državni odvetnik, notar. To so pravniški poklici, za katere se zahteva pravniško znanje. Kaj imajo s tem opraviti analitično razmišljanje, razprava o oblikovanju stališč in preverjanje splošne razgledanosti na področju političnega sistema? To ni izpit za družbenopolitičnega aktivista ali strankarskega agitatorja ali raziskovalnega novinarja ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Jože Ilc: Zakon o pravosodnem izpitu - idejni osnutek, Odvetnik, 2018, št. 84.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.