Bistvena podmena sprejete Avtentične razlage je, da kazenski pregon v času izvajanja omenjenih ukrepov, kar je praviloma v predkazenskem postopku, že teče in da lahko po prenehanju izvajanja ukrepov državni tožilec konkludentno izrazi voljo po nadaljevanju pregona z določenimi aktivnostmi.
Ob tem se, poleg vrste ostalih, zastavljata dve vprašanji: (1) ali je razlaga pojma kazenskega pregona, na kateri temelji Avtentična razlaga ZKP, prava (avtentična) v kontekstu našega kazenskega postopka in (2) ali lahko ta razlaga doseže svoj namen - odpravi dvom o uporabi domnevno nejasne pravne norme?
O pojmu kazenskega pregona v slovenskem ZKP
Kazenski pregon lahko zelo na splošno opredelimo kot pobudo za sprožitev celotnega mehanizma, po katerem v državi organizirana družba nastopi s prisilnimi sredstvi zaradi storjenega kaznivega dejanja. Represivno odzivanje države je pravno urejeno v obliki kazenskega postopka, zato lahko štejemo, da je kazenski pregon iniciativa za začetek in nadaljevanje kazenskega postopka. Glede na različna stališča, kdaj se kazenski postopek pravzaprav začne, je možnih več odgovorov na vprašanje, kdaj se uvede kazenski pregon.
Pri obravnavanem vprašanju je za opredelitev kazenskega pregona pomembno samo eno merilo. To je tisto, ki določa dopustno vsebino avtentične razlage zakona. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča RS avtentična razlaga zakona ne sme vsebinsko spreminjati pravnega pravila, ki je v njem vsebovano. S tem Ustavno sodišče zakonodajalca, ki se odloči za sprejem takšnega akta, pravzaprav napotuje na uporabo priznanih metod razlage, ki veljajo za vsakega razlagalca normativnih pravnih aktov. Tudi za avtentično razlago je torej izhodišče pravno besedilo, katerega pomen določajo in sodoločajo argumenti, ki se opirajo na pravila logičnega mišljenja, na sistemski in zgodovinski kontekst. (Šele) če nam ti argumenti ponudijo več različnih pomenov, se je treba med njimi odločiti za tistega, ki najbolj intenzivno ustreza namenu pravnega pravila.
Na jezikovno-logični ravni slovenski ZKP zelo jasno izraža, kdaj in kako se uvede kazenski pregon. Začnimo z manj očitno določbo 136. člena iz XIV. poglavja o pomenu izrazov v zakonu. Pri tistih kaznivih dejanjih, za katera zakon določa, da se storilec preganja na predlog oškodovanca oziroma je za pregon potrebno dovoljenje pristojnega državnega organa, državni tožilec ne more zahtevati preiskave in ne vložiti obtožnice ali obtožnega predloga, če ne predloži dokaza o tem, da je bil tak predlog dan oziroma dovoljenje dano. Ker pregon ni mogoč brez predloga oziroma dovoljenja za pregon, je neizbežen zaključek, da se kot začetek pregona štejejo šele omenjeni akti upravičenega tožilca, za katere sta predlog oziroma dovoljenje procesni predpostavki.
Zavzeto stališče, da začetek kazenskega pregona označujejo dejanja upravičenega tožilca, s katerimi zahteva uvedbo kazenskega postopka, velja za vse vrste kaznivih dejanj ne glede na to, ali se storilci preganjajo po uradni dolžnosti (vključno s predlagalnimi delikti) ali na zasebno tožbo. Nadalje si oglejmo povezavo med načelom legalitete, ki zavezuje državnega tožilca, da začne (in vodi) kazenski pregon, dokaznim standardom, pri katerem nastopi ta dolžnost tožilca - utemeljenim sumom, da je storjeno kaznivo dejanje, in fazo postopka, na katero se navezuje ta dokazni standard. V rednem postopku je utemeljen sum tista stopnja verjetnosti, pri kateri se začne sodna preiskava. Iz tega izhaja, da označuje zahteva državnega tožilca za uvedbo preiskave začetek kazenskega pregona. Kar velja za zahtevo za preiskavo, velja toliko bolj za obtožni akt (v obliki obtožnice ali obtožnega predloga), s katerim se ne zahteva le zbiranje dokazov in podatkov zoper obdolženca, ampak njegova obsodba.
Nasproten položaj od tistega, v katerem obstaja obveznost preganjanja, je položaj, ko ni utemeljenega suma, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje. Gre za "dokaznopravni razlog" zavrženja ovadbe. Če je slednji razviden iz ovadbe, tožilec takoj odloči, da ne bo preganjal. Če pa tožilec iz same ovadbe tega ne more presoditi in zlasti če je do njega prišel le glas o kaznivem dejanju, sme zbrati potrebne podatke tako, da (1) jih zahteva od državnih organov, pravnih oseb in ovaditelja, (2) zahteva od policije, naj ukrepa v skladu s svojimi pooblastili po 148. in 149. členu ZKP, ali (3) predlaga preiskovalnemu sodniku, naj opravi določeno preiskovalno dejanje ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Boštjan Zrnec Orlič: Redefinicija kazenskega pregona z Avtentično razlago ZKP, ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 5.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
