Zavajajoče oglaševanje v slovenski pravni ureditvi urejata dva zakona, in sicer Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). ZVPot zavajajoče oglaševanje opredeljuje kot zavajajočo poslovno prakso in se pri tem sklicuje na ZVPNPP.
Zavajajoče oglaševanje je podvrsta nepoštene poslovne prakse in je opredeljeno kot poslovna praksa, ki nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje:
- povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali
- povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov.
Zavajajoče oglaševanje je oblika nepoštene poslovne prakse in ga je mogoče opredeliti kot zavajajoča dejanja (5. člen ZVPNPP) ali zavajajoče opustitve (6. člen ZVPNPP). Oblika nepoštene poslovne prakse je odvisna od tega, ali ponudnik blaga ali storitev na ekonomsko obnašanje potrošnika vpliva z navajanjem določenih informacij oziroma z opustitvijo njihovega navajanja.
O zavajajočih dejanjih govorimo, če poslovna praksa vsebuje napačne informacije in je neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, pa čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, in s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer:
1. glede obstoja in narave izdelka;
2. glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti, prednosti, tveganj, izvedbe, sestave, dodatkov, poprodajnih storitev za potrošnike in obravnavanja pritožb, postopka in datuma izdelave ali dobave, dostave, primernosti za namen, uporabe, količine, specifikacije, geografskega ali tržnega porekla ali rezultatov, ki se lahko pričakujejo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka;
3. glede obsega obveznosti podjetja, motivov za uporabo določenih poslovnih praks in narave prodaje, kakršnihkoli izjav ali znakov v povezavi s posrednim ali neposrednim sponzorstvom ali odobritvijo podjetja ali izdelka;
4. glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti;
5. glede potrebe po storitvi, nadomestnem delu, zamenjavi ali popravilu;
6. glede narave, lastnosti in pravic podjetja ali njegovega zastopnika, na primer njegove identitete in premoženja, kvalifikacij, statusa, odobritve, članstva ali povezav ter imetništva pravic intelektualne lastnine ali nagrad in priznanj, ki jih je prejel;
7. glede pravic, ki jih ima potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, vključno s pravico do zamenjave blaga, vračila kupnine, garancije, stvarnih napak in nepravilno opravljenih storitev ali drugih tveganj, s katerimi se lahko sreča.
O zavajajočih opustitvah pa govorimo, če ponudnik blaga ali storitev v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstev komuniciranja izpusti bistvene informacije, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in tako povzroči ali bi utegnil povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.
Zavajajoče oglaševanje je torej predvsem tisto, ki pri povprečnem potrošniku ustvari napačen vtis o nekem zanj pomembnem dejstvu pred sklenitvijo posla.
Iz slovenske, sicer skope, sodne prakse je razvidno, da se zavajajoče oglaševanje največkrat pojavlja v obliki zavajajočih dejanj. Čeprav slovenska sodna praksa podaja skop odgovor na vprašanje, katere oblike oglaševanja spadajo pod pojem zavajajočega oglaševanja, pa se je izoblikovala enotna praksa glede tega, kaj spada pod pojem zavajajočega oglaševanja glede cene ali cenovne prednosti blaga ali storitev določenega ponudnika. Eno izmed stališč je, da je primer zavajajočega oglaševanja navidezna razprodaja,
ko trgovci znižano ceno primerjajo s ceno, po kateri se izdelek ni nikoli prodajal, oziroma ponujajo navidezni popust na oglaševano ceno izdelka, čeprav izdelka po oglaševani ceni ne prodajajo ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Denis Potočnik: Varstvo potrošnikov pred zavajajočim oglaševanjem v veljavni pravni ureditvi, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 47
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.