"... in veš, da v nekem jutru
boš tudi sam preštet,
preštevati, preštevati,
red mora biti, red."
(S. Makarovič, Preštevanje)
Kako učinkovitost kazenskega postopka razumeta slovenski zakonodajalec in pravna stroka?
Pregled obrazložitev vladnih predlogov za noveliranje ZKP pokaže, da je večinam sprememb (med drugim) izrecno zasledovala cilj "zagotoviti večjo učinkovitost kazenskega postopka", včasih tudi učinkovitost celotnega kazenskega pravosodja ali celo sojenja. Nekatere rešitve, ki so bile v ta namen sprejete, se nanašajo na izboljšanje osnovnih delovnih procesov sodišč z uvajanjem novih tehnologij (na primer snemanje procesnih dejanj, vročanje sodnih pisanj po elektronski poti) ali urejajo način dela državnih organov, ki ne vpliva na položaj drugih udeležencev postopka (podrobnejša ureditev usmerjanja policije s strani državnega tožilca, možnost oblikovanja t. i. specializirane preiskovalne skupine) ali pa tak vpliv ima (ukinitev obvezne delitve postopka proti mladoletniku med dva sodnika, zmanjšanje števila članov senata vrhovnega sodišča, ki odločajo o pritožbi zoper sklep o priporu).
Pri določenih rešitvah imamo opraviti z mehanizmi odvračanja kazenskega postopka (razširitev možnosti za uporabo odloženega pregona in poravnavanja, uvedba naroka, na katerega državni tožilec povabi osumljenca in oškodovanca zaradi odločitve o izbiri alternative pregonu), spet druge so omogočile skrajšanje ali poenostavitev postopka (večja reformatorična pooblastila pritožbenega sodišča, obvezna napoved pritožbe, kaznovalni nalog, možnost izvedbe določenega preiskovalnega dejanja zoper znanega osumljenca v rednem postopku, olajšanje pogojev za vložitev neposredne obtožnice brez soglasja preiskovalnega sodnika, oženje možnosti za izvedbo preiskave, odločanje o krivdi na podlagi priznanja obdolženca, dopustitev dogovora o hitrejšem poteku in končanju glavne obravnave). Na podlagi zahteve po učinkovitosti so bile sprejete zakonske določbe, ki so neposredno zmanjšale dotedanje procesne pravice obrambe (prekluzija uveljavljanja odklonitvenega razloga za sodnika, skrčenje primerov obvezne obrambe obdolženca z zagovornikom) in drugih udeležencev postopka (ukinitev kritja stroškov postopka, ki je tekel po obtožbi subsidiarnega tožilca, iz proračuna) oziroma so omilile pogoje za izvedbo preiskovalnih dejanj ter razširile njihov nabor (znižanje dokaznega standarda za pridobitev bančnih podatkov in izvedbo hišne preiskave, zaslišanje priče s strani policije ali državnega tožilca, omogočanje uporabe IMSI-lovilca).
Skupni cilj, ki ga je mogoče razbrati iz zgornje selekcije določb, je omogočiti enostavnejše, hitrejše in cenejše sprejemanje avtoritativnih odločitev o rešitvi kazenske zadeve. Ugotovimo lahko, da se pojem učinkovitosti kazenskega postopka, ki ga zastopa naš zakonodajalec, ujema s prvo od dveh temeljnih nasprotujočih si teženj v kazenskem pravu - z varstveno težnjo, ki je v kontrastu z jamstveno težnjo. V svoji varstveni funkciji kazensko pravo ščiti pred (najhujšimi) posegi v temeljne pravno priznane interese posameznika in družbe z represivnimi sredstvi, to je s kaznovanjem (oziroma z drugimi ukrepi, ki ga nadomeščajo). Če ima v tej razsežnosti kazensko pravo kot celota vlogo (enega od) sredstev "boja proti kriminalu", je kazensko procesno pravo dvakrat instrumentalizirano - prvič v razmerju do pravnopolitičnega cilja zagotoviti varnost v družbi in drugič do kazenskega materialnega prava. Po tem pojmovanju je kazenski postopek način, na katerega država postopa ob pojavu verjetnosti, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, da bo oziroma če bo uporabila kazensko materialno pravo. Gre za proces, v katerem si je treba prizadevati, da bo kaznovan vsak storilec kaznivega dejanja oziroma da se noben znan storilec kaznivega dejanja ne bo izmaknil kazni. Logična merila uspešnosti tega "boja" bodo potemtakem število obdolženih, obsojenih in kaznovanih oseb ter vrsta in višina izrečenih kazenskih sankcij.
Tudi pravna stroka govori o učinkovitem postopku, ki državi omogoča zatiranje kriminalitete, na eni strani, in postopku, ki ščiti človekove pravice, na drugi strani. Navedeno dobro ponazarja fraza, s katero zakonodajalec rad pospremi spremembe:
"[...] s ciljem učinkovitejše izvedbe kazenskega postopka ob hkratni ustrezni ravni varstva pravic udeležencev v postopkih."
Splošno sprejeto je torej, da se oba vidika (učinkovitost postopka in spoštovanje ustavnega varstva posameznika) praviloma izključujeta. V istem kontekstu kot učinkovitost postopka se pogosto omenja njegova hitrost. Včasih sta učinkovitost in hitrost postopka predstavljeni kot sinonima, drugič kot enakovredna cilja, enkrat naj bi učinkovitost pospešila postopek, spet drugič bo hiter postopek učinkovitejši, vse do stališča, da "sta kakovost in cilj kazenskega pregona in sojenja njuna hitrost in učinkovitost".
Kritika enoplastnega pogleda na učinkovitost kazenskega postopka
Že dolgo več ni dvoma, da kazenski postopek ni samo sredstvo za udejanjanje kazenskega materialnega prava.16 Ker so pobuda za uvedbo kazenskega postopka, postavitev okvira odločanja v njem in samo ugotavljanje pogojev za uporabo kazenskega zakona v rokah istega subjekta, katerega interesi so načelno prizadeti - države, je verjetnost zlorabe kaznovalne oblasti prevelika. Omejitvam samovolje države pri uporabi nasilja služijo pridobitve humanistične tradicije, ki se kažejo v zahtevi po delitvi oblastnih funkcij na ločene nosilce in varstvu človekovih pravic, ki zagotavljajo posameznikovo emancipacijo v razmerju do države (dostojanstvo, zasebnost in svoboda). Stopnja uresničevanja navedenih zahtev v kazenskem postopku je stopnja njegove avtonomne (jamstvene) vrednosti.
Ali je torej problem, če ločeno gledamo na učinkovitost postopka in varstvo pravic domnevnega storilca v njem? Ne, kadar nam je jasno, o čem govorimo. V sodobnem družbenem okolju pa je problem poimenovanja precej velik, in to preprosto zaradi izjemnega vpliva, ki ga imajo pomeni konkretnih izrazov na dojemanje pojavov, ki jih označujejo ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Boštjan Zrnec Orlič: Neučinkovitost slovenskega kazenskega pravosodja - resničnost ali mit? ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 45-46
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
