Prenehanje obveznosti
"Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode." (prvi odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ))
S prenehanjem pogodbe prenehajo vse pravice in obveznosti iz pogodbe. To pomeni, da nobena pogodbena stranka na podlagi takšne pogodbe nima več nobene obveznosti, niti nima več pravice zahtevati izpolnitve. Razveza pogodbe nastopi bodisi na podlagi zakona bodisi na podlagi prejema izjave o odstopu od pogodbe.
Učinki razvezane pogodbe so odvisni od narave pogodbe. Lahko učinkujejo od sklenitve pogodbe ex tunc ali trenutka razveze pogodbe ex nunc. Razveza pogodbe učinkuje od sklenitve pogodbe, kadar so s pogodbo dogovorjene trenutne obveznosti oziroma se izpolnijo naenkrat. S tem se poskuša doseči učinek, kot da pogodba med strankama sploh ne bi bila sklenjena. Prav tako pravila o ex tunc učinku razveze pogodbe veljajo tudi za trajajoče obveznosti, če se te še niso začele izpolnjevati, torej če do neizpolnitve pride že na začetku.
Drugače pa je pri trajajočih obveznostih, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki izpolnjevali. Za trajajoče obveznosti gre, če do neizpolnitve ne pride že na začetku in pri delno izpolnjeni obveznosti:
- če trajajoče obveznosti ne pomenijo celote, ampak gre za samostojne zaporedne obveznosti, potem naj učinki razveze učinkujejo za naprej. Glede že izpolnjenih obveznosti sta namreč stranki dosegli interes, zaradi katerega sta pogodbo sklenili. Posamične zaporedne izpolnitve so bile v času trajanja pogodbe opravljene in za njih dane nasprotne posamične izpolnitve. Če pa zaporedne obveznosti pomenijo zaključeno celoto in zaradi kršitve ene od zaporednih obveznosti celoten predmet za pogodbi zvesto stranko izgubi smisel, takrat razveza učinkuje za nazaj, enako kot pri pogodbah z enkratnimi obveznostmi;
- če je pogodba delno izpolnjena, pa ne gre za neznatni del obveznosti, pri kateri odstop od pogodbe ni mogoč, razveza velja le za neizpolnjeni del obveznosti. Tudi v tem primeru pa se razveže celotna pogodba, če izpolnitev brez manjkajočega dela za pogodbi zvesto stranko nima pomena. Tudi Vrhovno sodišče je zavzelo jasno stališče, da če (delna) izpolnitev brez uresničitve podlage za izpolnitelja nima pomena, je treba vzpostaviti stanje, kot da pravnega razmerja med izpolniteljem in prejemnikom ter izpolnitev v zvezi z njim nikoli ni bilo.
Postavimo lahko splošno pravilo, da odstop od pogodbe ne učinkuje na delne izpolnitve, ki so bile opravljene v skladu s pogodbo in za katere so bile dane ustrezne nasprotne izpolnitve. Takrat naj odstop učinkuje ex nunc. Razveza ex tunc naj bo pri trajajočih obveznostih izjema. Ne pride torej v poštev pri vsaki zamudi, ampak le tedaj, ko je odstopno upravičenje dopustno.
Delna neizpolnitev ne sme pomeniti tako neznatne kršitve, da bi bilo v nasprotju z načeli dobre vere in poštenja, če bi se obligacijsko razmerje zaradi takšne kršitve razvezalo.
Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče je pri odločanju o učinku odstopa v primeru delno izpolnjene gradbene pogodbe pojasnilo razliko med pogodbami, v katerih sta obe obveznosti trenutni, in med pogodbami z zaporednimi oziroma trajajočimi obveznostmi, ki se sproti vzajemno izpolnjujejo:
"Prve naj bi se lahko razvezale le z učinkom za nazaj (ex tunc), slednje pa le z učinkom za naprej (ex nunc). Za presojo trajnega ali enkratnega pogodbenega razmerja naj bi bilo pravno odločilno le, na kakšen način in v kolikšnem času se rezultat lahko doseže, ter da če se do rezultata pride postopoma z izvedbo posameznih etap, ki bi lahko bile povsem samostojne, potem naj bi vsaka posamezna etapa na poti do končnega rezultata za naročnika imela pomen in smisel. V obravnavanem primeru je Pogodbo na podlagi dogovora o sprotnem delnem plačilu posameznih faz opravljenih del štelo za pogodbo s trajajočimi obveznostmi, pri kateri razveza velja le glede neizpolnjenega dela obveznosti. V takšni situaciji pa je mogoča tako kršitev pogodbene obveznosti z zamudo pri (delni) izpolnitvi kot z (delno) neizpolnitvijo."
Odločilo je, da če naročnik delno izpolnitev sprejme prostovoljno, po naravi stvari lahko odstopi le od neizpolnjenega dela gradbene pogodbe, torej z učinkom za naprej. Upnik bo pogosto imel interes za sprejem delne izpolnitve v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti, saj bo v takem primeru lahko dokončanje izgradnje objekta zaupal tretji osebi. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v podobnem primeru odločilo:
"Zmoten pa je nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je treba pravno razmerje med pravdnima strankama glede na odstop od pogodbe presojati po 190. členu OZ. Sodišče prve stopnje je konkretnemu odstopu od pogodbe pripisalo ex tunc učinek, torej odstop z retroaktivnim učinkom, kar pa ni pravilno. Zadevni odstop tožnikov od pogodbe ima učinek ex nunc, torej učinkuje za naprej. Tožnika namreč nista niti zatrjevala, da dozdajšnja izpolnitev pogodbe, torej deloma zgrajena hiša, zanju nima pomena."
Reparacijska obveznost
Reparacijska obveznost kot posledica prenehanja pogodbe nastopi takrat, ko je bilo na podlagi takšne pogodbe kaj izpolnjeno. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Nastanek reparacijske obveznosti je objektivna posledica razveze pogodbe. Nepomembno je, iz čigave sfere izvira razlog za prenehanje pogodbe. Z razvezo pogodbe odpadeta tako pravna podlaga za izpolnitev kot tudi pravna podlaga za to, da prejemnik izpolnitev obdrži. OZ sprejema obogatitveno načelo, po katerem mora okoriščenec vrniti le korist, ki jo še ima.
Obveznost ima obogatitveno naravo10 in v poštev pride tudi smiselna uporaba pravil, ki urejajo neupravičeno obogatitev. Tako je Vrhovno sodišče s sodbo v zadevi II Ips 1261/2008 z dne 1. junija 2009 odločilo:
"Ker sta toženca temeljila obogatitveni zahtevek na razvezani pogodbi, je sodišče pravilno o njem odločilo na podlagi obligacijsko-pravnih določb o neupravičeni obogatitvi in ne na podlagi določb o stvarnopravnih reparacijah. Glede na to, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo kupnine v denarju, sledil pa je dogovor, da tožnik na račun kupnine v določenem znesku sprejme vozilo, ni šlo za menjalno pogodbo, marveč za dogovor o nadomestni spolnitvi, v takem primeru pa je po razvezni pogodbi obogatena stranka dolžna vrniti to, kar je bilo dogovorjeno, in ne to, kar je sprejel namesto dogovorjenega."
Po splošnem pravilu je dolžan, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Pri prenehanju pogodbe gre za položaj, po katerem obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane zaradi kasneje odpadle podlage.
Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz neupravičene obogatitve mora stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa obogatena. Med prikrajšanjem in okoriščenjem mora obstajati vzročna zveza. V nasprotju z odškodninsko odgovornostjo odgovornost tu ni potrebna, poleg prikrajšanja pa mora obstajati okoriščenje nasprotne stranke ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Sanja Vujanović: Učinki in posledice razvezane pogodbe, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 44
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
