Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > V središču > Članek
 

          - +   Preglej komentarje članka *  

V središču

8.1.2018

Množinski zakonski znaki v inkriminacijah kaznivih dejanj in pravljična metoda argumentacije

Jezik je pravnikovo temeljno orodje. Pravo je umetnost argumentacije in skrbnega premlevanja ter utemeljevanja stališč. Pravnik, ki ni vešč jezika, ne bo sposoben ustrezno predstaviti svojih stališč in bo zato neuspešen pri prepričevanju pravnega avditorija s svojimi argumenti. Toliko bolj to velja za zakonodajalca, ki nam predpisuje obvezna pravna pravila. In še toliko bolj to velja za področje kazenskega prava, na katerem morajo biti določbe Kazenskega zakonika (KZ-1) kristalno jasne, nesporne, nedvoumne in kirurško natančne, saj so lahko podlaga za odvzem posameznikove prostosti.

V KZ-1 se pogosto srečamo z množinskimi znaki pri inkriminacijah kaznivih dejanj. Glede na to, da so v slovenskem jeziku določena natančna pravila za uporabo ednine, dvojine in množine, bi pričakovali, da bo prav ta pravila zelo dosledno spoštoval tudi naš zakonodajalec, predvsem ko piše določbe Kazenskega zakonika - predpis, ki daje podlago za najhujše posege v pravice posameznikov. A resnica je žal drugačna. Množinske zakonske znake inkriminacij zakonodajalec uporablja izredno nekonsistentno, teoretiki jih po najboljših močeh razlagajo vsak po svoje, sodniki pa se pogosto pri njihovi razlagi prelevijo v pravcate pripovednike, ki s pravljično metodo argumentacije na vse možne načine iščejo srečni konec kazenskega postopka - ki je danes v našem pravnem okolju (žal) le obsodilna sodba obdolženca.

Množinski zakonski znaki kaznivega dejanja 

Uvodoma lahko ugotovimo, da se množinske definicije v KZ-1 pojavljajo v dveh oblikah. Kot nesporni zakonski znaki inkriminacije ali pa kot dvomljivi sporni zapisi, pri katerih ni povsem natančno določeno in jasno, kaj je imel zakonodajalec z zapisom v mislih. Oblika prvega zakonskega znaka je recimo določba drugega odstavka 115. člena KZ-1, ki določa: "Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka dvoje ali več oseb, [...]". Nobenega dvoma ne more biti, da se ta kvalificirani odstavek nanaša izključno na dvoje ali več oseb. Taka uporaba množinskih zakonskih znakov je korektna in ne vzbuja resnih dogmatičnih pomislekov, česar pa ni mogoče trditi za drugo obliko množinskih zakonskih znakov, pri katerih njihova razlaga in uporaba nista povsem očitni. Ta druga vrsta zakonskih znakov je zagotovo sporna z vidika načela zakonitosti in predvsem nedvoumne natančnosti določbe (lex certa), ki je temeljni odraz načela zakonitosti. Kazenske določbe morajo biti namreč povsem jasne, določne in razumljive tudi nevrhunskemu pravnemu strokovnjaku.

Moja teza je, da se ta druga vrsta spornih množinskih zakonskih znakov inkriminacij pojavlja v zakonskem besedilu v treh oblikah:

a) kot povsem očitne logične (absurdne) napake zakonodajalca (konstrukt I);

b) kot sporni množinski zakonski znak, iz katerega lahko s pomočjo tehtne in prepričljive argumentacije izpeljemo, da je dopustno sankcioniranje tudi enega samega elementa znotraj množinske inkriminacije (konstrukt II);

c) kot zapisane nejasnosti, ki so po vsej verjetnosti zakonodajne napake (ni pa nujno), vendar jih kot takih ne smemo razlagati v škodo obdolženca (konstrukt III).

Izrecno poudarjam, da je treba v vsakem konkretnem primeru kaznivega dejanja in pri vsakem zapisu določene inkriminacije natančno preveriti, za kakšno obliko množinske rabe zakonskega znaka gre - torej ali za: logično absurdno napako (konstrukt I), množinsko rabo, pri kateri lahko s pomočjo tehtne argumentacije utemeljimo, da je možna izvršitev kaznivega dejanja tudi z izpolnitvijo enega elementa (konstrukt II), ali za zapisane nejasnosti, ko bi zakonodajalec lahko uporabil edninsko obliko zakonskega znaka, a uporabi množino, kar je po vsej verjetnosti zakonodajna napaka, vendar skladno z jezikovno razlago in načelom zakonitosti tega ne smemo razlagati v škodo obdolženca (konstrukt III). Posploševanje z nekim univerzalnim pravilom tu ni mogoče in tudi ni dopustno.

Tipičen primer prve konstrukcije je inkriminacija po drugem odstavku 187. člena KZ-1 (Omogočanje uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu), pri katerem je zakonski znak "če stori dejanje v vzgojnih ali izobraževalnih ustanovah ali v njihovi neposredni bližini, v zaporih, v vojaških enotah, v javnih lokalih ali na javnih prireditvah" uporabljen v logično absurdni obliki. Ni namreč mogoče zatrjevati, da je kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem kvalifikatornem odstavku mogoče izvršiti oziroma dokončati le, če storilec dejanje izvrši v vsaj treh izobraževalnih ustanovah, zaporih, vojaških enotah, javnih lokalih itd. To ne bi bilo le nelogično, temveč absurdno, smešno in povsem neuporabno v praksi. Kvalifikatorna oblika kaznivega dejanja je torej dokončana že, ko storilec omogoči uživanje prepovedanih drog eni osebi v prostorih ene osnovne šole ali fakultete (torej ene izobraževalne ustanove).

Drugi konstrukt, pri katerem lahko s pomočjo utemeljene argumentacije izpeljemo, da je kaznivo dejanje mogoče dokončati, tudi če storilec dejanje izvrši tudi zoper en sam element znotraj množinske inkriminacije, je na primer prvi odstavek 186. člena KZ-1 (Neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog), ki vsebuje zakonski znak "rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine".

Zakonodajalec pri navedenem zakonskem znaku uporablja več množinskih oblik in nastane vprašanje, ali je to kaznivo dejanje sploh mogoče dokončati, če storilec na primer prodaja le eno obliko droge (na primer heroin), ali je za dokončanje nujno potrebno, da prodaja tri različne vrste prepovedanih drog? Ob preučitvi področnih predpisov (Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije proti uporabi nedovoljenih snovi v športu idr.) lahko ugotovimo, da so to termini, ki se vedno uporabljajo v množinski obliki, kljub temu da sta tako rastlina kot substanca števna samostalnika. S pomočjo sistematične, teleološke in racionalne razlage lahko sklepamo, da gram kokaina, vrečka heroina, druga prepovedana droga, zvita v obliki cigare, ali nekaj tablet anaboličnih androgenih steroidov zadostuje za izpolnitev predmetnega množinskega zakonskega znaka ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Miha Šepec: Množinski zakonski znaki v inkriminacijah kaznivih dejanj in pravljična metoda argumentacije, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 43

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnji članki

2018

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2011

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2010

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2009

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2008

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2007

December

November

Oktober