Iz tega razloga je promet z njimi v večini držav strogo nadzorovan, pri čemer je največja težava dejstvo, da gre hkrati za snovi, ki se široko in povsem zakonito uporabljajo v kemični oziroma farmacevtski panogi pri izdelavi plastike, kozmetičnih izdelkov, zdravil ipd. Popolna prepoved prometa s predhodnimi sestavinami tako ne pride v poštev, kakršnekoli omejitve pa otežujejo prost pretok blaga znotraj EU in trgovino s tretjimi državami.
Izvedbo nadzora dodatno otežuje dejstvo, da se preprodajalci nenehno izmikajo nadzornim ukrepom z uporabo novih snovi, ki (še) niso uvrščene na sezname. Zato je iskanje uravnoteženega pristopa pri nadzoru nad predhodnimi sestavinami oziroma vprašanje obsega administrativnih obremenitev, ki je še sprejemljiv za gospodarstvo, zahtevno.
Mednarodni okvir nadzora
Zaradi globalnega značaja kemijske in farmacevtske panoge je za učinkovit nadzor nad predhodnimi sestavinami potrebno sodelovanje na mednarodnem nivoju. Čeprav sta že Enotna konvencija Združenih narodov o mamilih iz leta 1961 in Konvencija ZN o psihotropnih snoveh iz leta 1971 na načelni ravni zavezovali podpisnice k nadzoru predhodnih sestavin, potrebnih pri proizvodnji drog, je učinkovitejši nadzor uvedla šele Konvencija ZN proti nezakonitemu prometu z narkotičnimi in psihotropnimi drogami iz leta 1988 (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Ukrepi, ki so jih na tej podlagi države dolžne sprejeti za izvedbo nadzora, morajo biti usmerjeni predvsem v spremljanje proizvodnje, predelave in distribucije predhodnih sestavin ter opreme in pripomočkov. Hkrati je Dunajska konvencija oblikovala pravni okvir za kriminalizacijo proizvodnje, predelave in distribucije predhodnih sestavin, več manevrskega prostora pa je pustila pri vprašanju posedovanja.
Pri definiciji predhodnih sestavin se konvencija ni omejila zgolj na snovi, ki postanejo del droge (sestavine), temveč je zajela vse substance, ki se pogosto uporabljajo pri nezakoniti proizvodnji in predelavi drog in psihoaktivnih snovi. Taka opredelitev torej vključuje tudi topila in reagente. Dunajska konvencija vsebuje tudi seznam 23 najpogosteje zlorabljenih predhodnih sestavin, ki so razdeljene v dve skupini. Na Seznam I se uvrščajo osnovne sestavine pri izdelavi prepovedanih drog in njihove soli, ki so pod strožjim nadzorom. Med najbolj znanimi so efedrin, psevdoefedrin in anhidrid ocetne kisline. Seznam II pa vsebuje snovi, ki se pri izdelavi drog uporabljajo v postopkih ločevanja, raztapljanja ali prečiščevanja kot pomožne kemikalije. Ker gre za snovi s širšim razponom zakonite uporabe, je njihov nadzor manj strog. V to skupino se med drugim uvrščajo aceton, žveplova kislina in klorovodikova kislina.
Pravna ureditev v Sloveniji in EU
Pred vstopom v EU sta bila v Sloveniji krovna predpisa za to področje Zakon o predhodnih sestavinah za proizvodnjo prepovedanih drog in Odločba o seznamu predhodnih sestavin za prepovedane droge. Za izvajanje skupnega pravnega reda pa so leta 2007 nacionalne predpise nadomestile tri uredbe:
- področje trgovine s predhodnimi sestavinami, ki poteka znotraj EU, ureja Uredba št. 273/2004, ki je bila kasneje spremenjena z Uredbo (EU) št. 1258/2013,
- področje trgovine s tretjimi državami (uvoz, izvoz, posredniške dejavnosti) ureja Uredba Sveta (ES) št. 111/2005, spremenjena z Uredbo (EU) št. 1259/2013.
Dopolnjuje ju Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/1011, ki med drugim vsebuje postopek pridobitve licence za opravljanje prometa s predhodnimi sestavinami, postopek registracije izvajalcev, obveznost poročanja pristojnim organom ter določbe o uvoznih in izvoznih dovoljenjih, določa pa tudi obrazce, ki se enotno uporabljajo v EU. Navedeni predpisi se uporabljajo neposredno v vseh državah članicah EU.
Prilogi Uredb (ES) št. 273/2004 in 111/2005 sta seznama snovi, vključno z zmesmi in naravnimi proizvodi, ki to snov vsebujejo, razvrščenimi v tri skupine. Prva skupina vsebuje tiste predhodne sestavine, ki postanejo sestavni del kemijske strukture droge, zato je nadzor nad njimi najstrožji. Druga skupina vsebuje pomožne kemikalije, tretja pa kemikalije, ki se pri izdelavi drog uporabljajo kot pomožne v postopkih raztapljanja, ločevanja oziroma prečiščevanja. Z Uredbo (EU) št. 1259/2013 je bila v zakonodajo, ki ureja trgovino s tretjimi državami, dodana nova kategorija, to je četrta skupina.
V okvir nadzora je vključila zdravila in zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo efedrin ali psevdoefedrin ali njune soli. Iz definicije predhodnih snovi pa so izključena zdravila, farmacevtski pripravki, naravni proizvodi in drugi pripravki, ki sicer vsebujejo naštete snovi s seznama, vendar so te sestavljene na način, ki onemogoča enostavno uporabo na razpoložljiv in ekonomičen način.
Tak pristop individualnega naštevanja ima določene omejitve, ki se pokažejo ob naglem pojavljanju novih predhodnih sestavin, česar zakonodajalec ne zmore dohajati. Iz tega razloga je bila leta 2013 z uredbama (EU) št. 1258/2013 in 1259/2013 v sistem nadzora v EU vpeljana generalna klavzula (t. i. določba catch-all), ki državam članicam omogoča sprejem ustreznih ukrepov za nadzor in spremljanje sumljivih poslov tudi za snovi, ki niso navedene na seznamu, pod pogojem, da je to potrebno za preprečitev njihove uporabe v proizvodnji prepovedanih drog ali psihotropnih snovi ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Tanja Frank Eler: Predhodne sestavine med zakonitim in prepovedanim, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 41-42.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
