Najprej bomo pogledali zadevi Åkerberg Fransson in Bonda, ki ponazarjata dosedanjo sodno prakso Sodišča EU o načelu ne bis in idem, nato pa sledi obravnava mnenj o pristopu EU k EKČP in sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Manuela Camposa Sáncheza-Bordona v zadevi Menci. Prispevek bo sklenjen s predlogom, kako naj v tej zadevi odloči Sodišče EU.
Ne bis in idem v Listini in EKČP
Pritožnik Åkerberg Fransson je bil obtožen kvalificirane davčne zatajitve, čeprav mu je bilo z odločbo naloženo plačilo davčne globe. Sodišče EU je v zadevi Åkerberg Fransson tako odločalo o uporabi načela ne bis in idem za kumulacijo davčnih in kazenskih sankcij ter z uporabo meril Engel ugotavljalo, ali ima davčna sankcija kazenskopravno lastnost. Odločilo je, da načelo ne bis in idem dovoljuje državi članici EU naložitev davčne in kazenske sankcije za ista dejanja nespoštovanja obveznosti prijavljanja podatkov le, če davčna sankcija zaradi svoje represivnosti ni v svojem bistvu pravzaprav kazenska sankcija. Kljub tretjemu odstavku 6. člena Pogodbe o EU, ki določa, da so temeljne pravice, kot izhajajo iz EKČP, splošna načela prava EU, je Sodišče EU v nadaljevanju odločilo, da EKČP ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red EU. Hkrati je opozorilo, da so nacionalna sodišča, ki v okviru svojih pristojnosti uporabljajo pravo EU, dolžna zagotoviti polni učinek pravic, ki izhajajo iz Listine, četudi nacionalno pravo z njo ni skladno.
V zadevi Åkerberg Fransson Sodišče EU ni navedlo niti ene sodbe ESČP, čeprav je načelo ne bis in idem varovano tako z Listino kakor tudi s Protokolom št. 7 k EKČP. Sklicevalo se je na svojo zadevo Bonda, v kateri je obravnavalo vzporednost kazenskega postopka na Poljskem z upravnimi sankcijami EU za prejemnike kmetijskih pomoči. V tej sodbi se je pri ugotavljanju, ali je upravna sankcija kazenskopravna, neposredno sklicevalo na merila Engel, ki jih je ESČP razvilo v zadevah Engel in drugi proti Nizozemski ter Zolotoukhine proti Rusiji. Na podlagi opredeljenih meril, kot jih je zapisalo ESČP, je Sodišče EU v nadaljevanju zadeve presojalo vrsto sankcije glede na pravno opredelitev kršitve v nacionalnem pravu, glede na vrsto kršitve ter glede na vrsto in težo sankcije, ki je lahko izrečena kršitelju. To pomeni, da se je Sodišče EU v zadevi Åkerberg Fransson posredno prek zadeve Bonda oprlo na sodno prakso ESČP, vendar je hkrati tudi odločilo, da EKČP ni del pravnega reda EU.
Prvič je o skladnosti pristopa Evropske skupnosti (ES) k EKČP s primarnim pravom ES Sodišče ES odločalo leta 1994. Reklo je, da mora imeti za ocenitev združljivosti sporazuma s 164. in 219. členom Pogodbe o ES na voljo zadostne podatke o pogojih, zaradi katerih ES predvideva, da je možna usklajenost mehanizma sodnega nadzora, ki bi bil vzpostavljen s pristopom k EKČP. Podatkov o ureditvi, ki bi ES podredila mednarodnemu sodišču, ni bilo, zato je Sodišče sklenilo, da ne more ugotoviti usklajenosti sporazuma s Pogodbo o ES.
Nato je Sodišče ES obravnavalo, ali lahko ES pristopi k EKČP na podlagi 235. člena Pogodbe o ES, današnjega prvega odstavka 352. člena Pogodbe o delovanju EU. Ta določba omogoča dopolnitev seznama nezapisanih pooblastil za delovanje ES, ki so nujna zato, da se izvedejo funkcije za doseganje cilja, določenega s Pogodbo o ES, vendar ne sme pomeniti razširitve dometa področja, ki spada med pristojnosti ES. Sodišče ES je menilo, da bi pristop ES k EKČP pomenil spremembo ustavne razsežnosti Skupnosti glede varstva temeljnih pravic, ki bi po svoji naravi presegle omejitve, kot so določene v 235. členu Pogodbe o ES. Ugotovilo je, da ES ne more pristopiti k EKČP. Kljub taki odločitvi je Sodišče ES še naprej sledilo sodni praksi ESČP tako, da se je na njo neposredno sklicevalo in se ji celo prilagajalo.
Drugič je o skladnosti osnutka sporazuma o pristopu EU k EKČP Sodišče EU odločalo leta 2014 na podlagi enajstega odstavka 218. člena Pogodbe o delovanju EU. Opozorilo je, da drugi odstavek 6. člena Pogodbe o EU predvideva pristop EU k EKČP, vendar se s pristopom ne smejo spremeniti pristojnosti EU, kot so opredeljene v Pogodbah. EU in njeno pravo morata ohraniti svoje posebnosti glede na Protokol št. 8 EU.
Sodišče EU je zapisalo, da so na podlagi sodne prakse in tretjega odstavka 6. člena Pogodbe EU temeljne pravice kot splošna načela del prava EU, vendar bi postale s pristopom k EKČP tudi formalno vključene v pravni red EU, s čimer bi se vzpostavil zunanji nadzor nad delom institucij EU, tudi Sodišča EU. Tako bi sodna praksa ESČP zavezovala institucije EU, vključno s Sodiščem EU. Vendar pa v takem primeru ne bi šlo za vzajemno uporabo.
Sodišče EU je še zapisalo, da se ne smejo ogroziti standardi varstva pravic, kot so zagotovljeni z Listino. Ker iz 53. člena EKČP izhaja, da lahko države pogodbenice določijo višji standard varstva temeljnih pravic, kot je določen z EKČP, taka ureditev ni skladna s 53. členom Listine, saj morajo standardi varstva pravic, kot izhajajo iz Listine, upoštevajoč odločitev v zadevi Melloni, ostati omejeni na enotno raven zato, da se ne ogrozi raven varstva, določenega v Listini, ter da se ne ogrozijo nadrejenost, enotnost in učinkovitost prava EU.
Nadalje je Sodišče EU opozorilo na obstoj načela vzajemnega zaupanja med državami članicami EU, ki omogoča vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja, ter ugotovilo, da bi lahko morebiten dvom v to načelo ogrozil ravnotežje, na katerem sta utemeljena EU in avtonomija njenega prava.
Naslednje neskladje, na katerega je Sodišče opozorilo, izhaja iz Protokola št. 16 k EKČP, na podlagi katerega lahko sodišča držav članic zaprosijo ESČP za svetovalna mnenja glede razlage in uporabe pravic in svoboščin, določenih v EKČP in njenih protokolih. Sodišče EU je ugotovilo, da bi lahko predlagani postopek posegel v avtonomijo in učinkovitost postopka pred Sodiščem EU, določenega z 267. členom Pogodbe o delovanju EU, na podlagi katerega lahko oziroma mora nacionalno sodišče na Sodišče EU nasloviti vprašanje za predhodno odločanje, saj bi se sicer nacionalna sodišča lahko izognila predložitvi vprašanja za predhodno odločanje, ker bi za mnenje zaprosila ESČP.
Sodišče EU je tudi opozorilo na svojo izključno pristojnost, ki izhaja iz 344. člena Pogodbe o delovanju EU, na podlagi katerega imajo države članice dolžnost, da spore v zvezi z razlago in uporabo določb Pogodb o EU rešujejo na načine, kot so opredeljeni v Pogodbah.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Suzana Pecin: Ali bo Sodišče EU prenehalo slediti sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice?, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 39-40.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
