Smisel dovolitve upniške prisilne poravnave
Čeprav predlog ZFPPIPP-F navaja, da se 221.j člen, ki ureja predlog upnikov za začetek postopka prisilne poravnave, sprejema z namenom "bankam omogočiti, da se aktivno vključijo v postopke finančnega prestrukturiranja večjih dolžnikov", tega iz samega člena ni mogoče razbrati. 221.j člen ZFPPIPP podeljuje pravico predlagati začetek postopka prisilne poravnave vsakemu upniku ali skupini upnikov, "ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika". Ker ZFPPIPP v 20.a členu za finančno terjatev šteje tudi terjatev, ki nastane iz "(3) posojilne pogodbe ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je dolžnik sklenil z osebo nefinančnega sektorja", in terjatev, ki nastane iz "(4) poroštva ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je prevzel dolžnik za finančno terjatev do druge osebe",gre za terjatve, ki jih ima lahko do dolžnika sleherni upnik. Pri podeljevanju aktivne legitimacije vsem upnikom bi moral biti zakonodajalec veliko bolj previden, saj so običajno manj skrbni (niso podvrženi posebnemu, strožjemu nadzoru regulatorjev) in so praviloma bolj nagnjeni k zlorabi pravic. Ravno zato bi pričakoval strožji vsebinski sodni nadzor, ki pa v primeru odobritve upniškega predloga ni le milejši, pač pa ga celo sploh ni.
Zakaj pasti?
Recimo, da je podjetje stranka v posojilni pogodbi bodisi kot posojilojemalec bodisi kot porok posojilojemalcu. Po 20.a členu ZFPPIPP ima nasprotna stranka po pogodbi (upnik kot posojilodajalec) do tega podjetja finančno terjatev. Podjetje kot dolžnik terjatve ne želi poravnati, saj je lahko sporna iz različnih razlogov (terjatev je zastarala, ugasnila, jo podjetje izpodbija, uveljavlja ničnost ali kateri drug ugovor, ki ga ima na voljo kot dolžnik oziroma porok). Vse navedeno upniku ne preprečuje, da terjatve ne bi imel zavedene v svojih poslovnih knjigah. Če si tak upnik zaželi izboljšati svoj pogajalski položaj ali izsiliti pobot, se lahko odloči malo "pritisniti" na dolžnika in mu ponagajati pri vodenju poslov. Poleg predloga za začasno odredbo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se takšnemu upniku ponuja dodatna možnost - vložitev upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Upnik je lahko gotov, da bo sklep o začetku prisilne poravnave izdan, če bo izkazal, da je imetnik 20 odstotkov finančnih terjatev, kar je mogoče le ob uporabi poslovnih listin samega upnika in zadnjega objavljenega letnega poročila dolžnika. Procesni pogoj za upravičenega predlagatelja lahko upnik doseže sorazmerno hitro, saj zadošča, da je na primer edini posojilodajalec dolžnika ali da dolžnik nima lastnih posojil in je zgolj porok drugemu dolžniku. Ironično, boljše stoječa podjetja brez velikega števila finančnih dolgov bodo takšnim upnikom veliko bolj izpostavljena.
V nasprotju s povečanim tveganjem zlorabe postopka pa upniški predlog ni deležen vsebinske sodne presoje. Višje sodišče v Ljubljani je v eni od svojih odločb jasno obrazložilo, da je preizkus upniškega predloga omejen na (formalni) preizkus (i) sklepčnosti podatkov o dolžniku, (ii) obstoja overjenih izjav upnikov, da soglašajo s postopkom prisilne poravnave, (iii) obstoja revizorskega poročila brez pridržka, v katerem je revizor ugotovil skupni znesek finančnih obveznosti dolžnika iz zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika, skupni znesek predlagateljevih finančnih terjatev do dolžnika na presečni dan prej navedenega letnega poročila in razmerje med obema.1
Dolžnikov položaj dodatno zaostruje dejstvo, da sodna praksa določbo 221.j člena ZFPPIPP razlaga na način, da se za začetek postopka prisilne poravnave ne zahteva niti preverjanje obstoja domneve insolventnosti po 14. členu, čeprav je njen obstoj mogoče preveriti v javno dostopnih evidencah in letnem poročilu dolžnika tudi brez dolžnikovega sodelovanja.
Dolžnik praviloma v postopku odločanja o upniškem predlogu ne bo mogel sodelovati, saj mu sodišče predloga ne bo vročilo (prvi odstavek 153. člena), čeprav mu ZFPPIPP podeljuje položaj stranke in pravico do izjave (55. člen). Še več, pravice nima niti do pritožbe. Edino pravno sredstvo, ki je dolžniku na voljo, je ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave zaradi razloga iz 1. točke 172. člena ZFPPIPP, ki ga lahko dolžnik vloži šele po (!) začetku postopka prisilne poravnave in ki ne odvrne pravnih posledic začetka prisilne poravnave. Če lahko odločanje na podlagi enostranskih navedb upnika brez vročanja dolžniku razumem pri izdaji sklepa o začasni odredbi,13 pa ne razumem, čemu zasledovati presenečenje pri upniškem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave. Zakon namreč pravne učinke omejitve poslov dolžnika veže že na uvedbo postopka (predlog za prisilno poravnavo; 150. člen), in ne šele na njegov začetek ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Aleš Kaluža: Pasti upniške prisilne poravnave, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 35
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
