Trije modeli v zvezi z laičnim sojenjem
Prva omenjena modela sta jasno ločena, saj med njima obstaja pomembna vsebinska razlika. Če nekoliko poenostavim, v tradicionalni poroti porotnik samostojno "sedi" oziroma odloča o odgovornosti oziroma krivdi z drugimi porotniki, "nepravi" porotnik (pri mešanem sodišču), torej prisednik (saj ne "sedi" samostojno, temveč le "prisede" k poklicnim sodnikom), pa odloča (nesamostojno) skupaj s poklicnim sodnikom tako o krivdi kot o kazni. V simbolnem smislu je zavoljo vsaj na zunaj bolj samostojnega delovanja funkcija porotnika bolj pomembna od prisednika, saj odloča o končni usodi posameznika na primer v kazenskem postopku, a po drugi strani lahko med sojenjem sicer tudi povsem pasiven in nezainteresiran prisednik, če dobi podporo kolega ali kolegov, enostavno preglasuje poklicnega sodnika tako glede kazenske odgovornosti kot kazni. V tem oziru so pristojnosti prisednika celo močnejše od pristojnosti porotnika.
Pri nas jasne ločnice med obema omenjenima modeloma ne uveljavljamo dosledno, kar vsaj nominalno lahko povzroča določeno zmedo. V praktičnem operativnem smislu uporabljamo na eni strani skoraj izključno izraz porotnik, v sedmem poglavju krovnega Zakona o sodiščih so tako omenjeni "sodniki porotniki", četudi s tem mislimo na prisednike. Na "laičnem" področju vsebuje tovrstno terminološko nejasnost tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, kar priča o tem, da laični bralec težko ugotovi razliko med obema institutoma. Pri-sednik je gotovo nekdo, ki sedi poleg sodnika, v tem primeru laik. Za izraz po-rotnik pa se zdi, da izhaja iz staroslovanskega izraza rota, ki pomeni prisego, v kasnejših pomenih pa je bil rota denimo tudi izraz za najvišje cerkveno sodišče. Po-rotnik bi bil tako nekdo, ki je povezan s sodiščem. Na drugi strani pa se zdi pravna teorija glede pojmovanja prisedništva dokaj jasna in enotna in se bolj ali manj drži celinskega modela neposredne udeležbe javnosti pri sojenju.
Omenjena zmeda je na prvi pogled sicer zgolj površinska oziroma nominalna, in ne vsebinska, toda nominalnost je lahko simptom globljega nesoglasja ali vsaj nedorečenosti, morda tudi nerazčiščenosti določenega pravnega instituta, ki ga jemljemo za samoumevnega. Tako se mi zdi, da smo bili glede tega instituta vseskozi v nekakšni slepi ulici, labirintu, ne da bi našli pravi izhod.
Predvsem o ameriški poroti se lahko veliko naučimo že iz hollywoodskih filmov, da ne omenjam tamkajšnjih številnih resnih študij z različnih zornih kotov, na primer zgodovinskih, socioloških, kazensko-postopkovnih, psiholoških; po drugi strani pa o našem prisedniškem sistemu v zadnjem času pravzaprav še nisem zasledil resne razprave. Že med svojo izkušnjo sodnega pripravništva pred dobrimi dvajsetimi leti sem bil do tega instituta precej kritičen, ko sem imel možnosti spremljati (ne)aktivnost sodnikov porotnikov med javno obravnavo in posvetovanjem s sodniki. Prepričan sem, da danes ni pravnika, ki bi bil z njimi povsem zadovoljen.
Tako v preteklosti kot tudi danes se zdi, da smo jemali in jemljemo naše prisednike kot nekakšno "nujno zlo" demokracije. Podobno kot zapis na glavi sodbe, da se ta izreka "v imenu ljudstva": kot nekakšen okras, ornament ali dekoracijo.
Bržkone smo pri tem menili, da če mora v ustavnem smislu sodstvo zagotavljati javnost svojega delovanja, o čemer ne more biti nestrinjanja, saj je to ustavna norma, naj ostane, kot je, saj ne more škoditi, stane pa tako ali tako zelo malo.
Zadnji zapleti na Okrožnem sodišču v Kopru, kjer sta v kazenski zadevi Popović - ob določenih grožnjah aktualnega koprskega župana - odstopili kar dve porotnici in posledično grozi zastaranje zadeve, se mi zdijo dobra priložnost za ponovni razmislek o ustreznosti našega sistema prisedništva. V človeškem smislu sicer nekoga, ki mu resno grozijo, povsem razumem in ga ne obsojam tudi ob takšnem drastičnem ukrepu, kot je odstop s funkcije, toda vprašati se je treba, ali je tudi sistemsko v zvezi s tem institutom vse ustrezno urejeno, da do takšnih zapletov ne bi več prihajalo. Menim, da so ti zapleti ustvarili "točko preloma", o kateri kaže resno razmisliti in jo v prihodnje ustrezno sistemsko rešiti.
Od tradicionalne porote do prisedniškega sistema
Sicer pa je model tradicionalne porote veliko starejšega datuma kot prisedniški. Tudi v celinski Evropi je predvsem v zgodnjem srednjem veku še prevladovala tradicionalna porota, ki jo lahko v določenih potezah najdemo v plemenskih pravih Frankov in drugih germanskih ljudstev. Po trditvah nekaterih zgodovinarjev naj bi jo na angleška tla prinesli Normani, ki so poznali nekakšno praobliko sojenja laikov. V današnji obliki pa se porotno sojenje prične v Angliji v 13. stoletju, potem ko četrti lateranski koncil prepove sodelovanje duhovnikov pri božjih sodbah - ordalijah - in k sojenju privabi laike. K profesionalizaciji sojenja in posledični odpravi ali vsaj omejitvi "ljudskosti" pri sojenju, na primer v Franciji in Nemčiji, pa prispeva kasneje predvsem vzpon inkvizitornega, bolj racionalnega postopka (saj so bili plemenski akuzatorni postopki preveč iracionalni zavoljo uporabe na primer prisege, prisežnih pomočnikov, božjih sodb) pod vplivom kanonskega prava. K temu je slej ko prej prispeval tudi posledični vzpon vse večjega števila pravnikov, šolanih v duhu rimskega in kanonskega prava na poznosrednjeveških pravnih fakultetah, pa tudi sam absolutizem in angažiranje šolanih pravnikov v (sodnih) uradih s strani absolutističnih vladarjev. Ti so favorizirali predvsem poklicne pravnike, saj so bili njihovi uslužbenci in so sodili v njihovem imenu.
V obdobju meščanskih revolucij, tj. predvsem francoske, in tudi pomladi narodov leta 1848 je prišlo spet do obujanja tradicionalne porote. Tako pride v revolucionarnem letu 1848/49 v habsburški monarhiji do sprejetja ureditve tradicionalne porote predvsem v kazenskih tiskovnih zadevah, in sicer z oktroirano ustavo Franca Jožefa I. leta 1849. Ideja sodelovanja porote v t. i. tiskovnih zadevah je bila predvsem v varovanju politične svoboščine svobode govora in njenem pomenu zoper vsakokratno oblast. S pojavom neoabsolutizma je bila leta 1851 tovrstna porota s cesarskim patentom odpravljena, se pa spet pojavi v šestdesetih letih 19. stoletja, ko pride do ponovne demokratizacije in ustavnosti.
Sicer je trend v celinski Evropi, predvsem v 19. stoletju, vodil v smer modela t. i. mešanega sodišča (sestavljenega iz poklicnih sodnikov in laikov-prisednikov). Tako je na primer hannovrsko kraljestvo v času konfederacije prvo uvedlo t. i. mešan sistem poklicnih in laičnih sodnikov leta 1850, čemur je hitro sledilo lepo število držav. Tedaj se je za laične sodnike oziroma mešano sodišče uveljavil izraz Schöffengericht. Temu je sledila tudi Prusija. V Nemčiji so tradicionalno poroto sicer v manjšem obsegu obdržali, dokončno pa so jo ukinili leta 1924. Nekaj podobnega se je s spremembo tradicionalne porote v prisedniški sistem zgodilo tudi v Franciji, ko so jo zavoljo neučinkovitih postopkov ukinili leta 1941 in zamenjali s prisedniškim sistemom. Danes deluje francoska "porota" kot mešano sodišče poklicnih sodnikov in večjega števila laikov predvsem na cour d''assises, kar so kazenska sodišča, ki obravnavajo najtežja kazniva dejanja.
Tako se zdi izum ali uvedba prisedniškega sistema v celinski Evropi po ohladitvi žara meščanskih revolucij v 19. stoletju nekakšen kompromis ali sinteza med predrevolucionalno justico, ki se je vse bolj profesionalizirala in bila pod političnim vplivom monarha, ter demokratičnimi težnjami in idejami, ki so vzbrstele v času meščanskih revolucij.
Tudi Slovenci smo imeli izkušnje s porotnim sojenjem. Najprej smo tega, kot že navedeno, "podedovali" od habsburške monarhije, od revolucionarnega leta naprej. Pri tem je zanimivo, da je pri avstrijski medvojni poroti predsednik porote moral pojasniti odgovore na sodnikova vprašanja kljub temu, da odločbe niso bile obrazložene, kar bi bil danes recimo moderen odgovor na očitke Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede potencialne arbitrarnosti neobrazloženih krivdorekov ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Marko Novak: Sodniki porotniki na tnalu, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 36-37
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
