V sklepu I Ip 289/2017 se je sodišče druge stopnje sklicevalo na temeljna načela obligacijskega prava, kot tudi na ustavno načelo sorazmernosti in ustavno pravico do zasebne lastnine ter njeno socialno funkcijo, pri čemer je vsebinsko obravnavalo razkorak med dajatvijo banke in dajatvijo potrošnika kot kreditojemalca, socialno funkcionalnost potrošniških stanovanjskih kreditov in nujnost omejitve prekomernih tveganj, ki jih povprečni potrošnik ne more obvladovati.
Višje sodišče v Mariboru je v sklepu I Ip 289/2017 obravnavalo tudi dopustnost valutne klavzule, ki je namenjena pogodbeni valorizaciji, tj. da na dolžnika preidejo tveganja v zvezi z zmanjšanjem vrednosti denarne izpolnitve, pri čemer je izrazilo stališče, da valutna klavzula ne služi in ne more služiti temu zakonskemu namenu v pogojih trdne domače valute, ampak je namenjena le zaslužku ob spremembi tečaja na valutnih trgih. Podalo je stališča in pravno presojo, kje iskati izhodišča za omejitve tveganj zaradi spremembe valutnih tečajev, pri čemer je opravilo pravno analizo teh vprašanj tudi z vidika domneve oderuških obresti ter maksimizirane višine obrestne mere zamudnih in pogodbenih obresti. To so kompleksna dejanska in pravna vprašanja, ki segajo bistveno preko gole uporabe pravil o nepoštenih pogodbenih pogojih iz 23. člena ZVPot in presoje valutne klavzule zgolj v tej smeri.
Na vprašanje, ali je valutna klavzula v potrošniških kreditnih pogodbah splošni pogodbeni pogoj ali pa glavna pogodbena obveznost, za katero se je potrošnik kot pogodbenik prosto in svobodno odločil ob sklenitvi kreditne pogodbe z banko, pa niti ni mogoče enoznačno odgovoriti zgolj s teoretičnega vidika in brez poznavanja in upoštevanja konkretnih dejstev iz sklenitvene faze vsake posamezne kreditne pogodbe. Če so banke izračunavale kreditno sposobnost strank na način, da so pri bolj tveganem produktu, tj. kreditu, vezanem na devizno klavzulo v švicarskih frankih, kot je torej kredit v domači valuti, podeljevale strankam večjo kreditno sposobnost (večji znesek kredita, vezanega na frank, nižji obrok), ali pa celo pogojevale možnost najetja kredita (glede na kreditno sposobnost stranke) zgolj z devizno klavzulo v frankih in brez možnosti najetja kredita "v domači valuti", kar je pogosto predmet ugotavljanja v sodnih postopkih, je jasno, da v takšnem primeru ne gre za valutno klavzulo, ki bi lahko bila posledica svobodne odločitve kreditojemalca.
Z vidika kreditojemalca je to situacija "vzemi ali pusti", o kateri se banka kot močnejša stranka ni pripravljena pogajati. Takšna klavzula je torej v takšnem primeru kreditojemalcu vsiljena in jo je šteti kot splošni pogoj pogodbe.
V primeru potrošniških stanovanjskih kreditov z devizno klavzulo v frankih se ni mogoče strinjati niti s stališčem o naknadni ničnosti, češ da kasnejši dogodki na samo vprašanje ničnosti nimajo nobenega vpliva. Ta teza izhaja iz izolirane domneve, da je bil "kasnejši vzpon tuje valute nepredviden in nepredvidljiv", kar je zgolj hipoteza avtorja, ki ne sloni na dejstvih, s katerimi se soočajo sodišča. Iz Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz junija 2005, ki je bilo poslano v vednost vsem slovenskim poslovnim bankam, izhaja, da je Banka Slovenije izrecno opozarjala poslovne banke, da valutno tveganje za banke ne pomeni večjega tveganja. V točki 5.7. navedenega poročila je zapisano, da "stres testi [...] kažejo na relativno majhno občutljivost bank za spremembe deviznega tečaja". V navedenem poročilu je prav tako zapisano, da je zaradi velike volatilnosti CHF mogoča realizacija tveganj pri komitentih (ne torej pri bankah) ter še:
"Za komitente bank je lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je CHF trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo."
Zapis, da je za komitente bank lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je frank trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo, je jasna napoved in pričakovanje konkretnega dejstva ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Robert Preininger: Odgovor na komentar sodne odločbe na temo kreditov, nominiranih v švicarskih frankih, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 33
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
