Zdi se, da sta tako (neo)klasična kot marksistična ekonomska teorija kapitalizma dokončno zašli v slepo ulico. Nista namreč sposobni niti pravilno identificirati bistva in ključnih vzrokov deviantnosti aktualnega modela kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema niti (in sicer ravno iz tega razloga) nakazati kake obetavne razvojne poti v ekonomsko (še) uspešnejšo, obenem pa socialno pravičnejšo, kohezivnejšo in okoljsko odgovornejšo družbo.
Nič nenavadnega. Kajti dejanski vzrok za vse omenjene sistemske anomalije v resnici ni v delovanju nekih "naravnih" ekonomskih mehanizmov, temveč v očitni neusklajenosti veljavne pravno-institucionalne ureditve družbenoekonomskega sistema z njimi. Na tem področju namreč pravo še danes žal zgolj slepo sledi preživetim učenjem (neo)klasične ekonomske teorije, pri čemer je pripravljeno zavestno zanemariti celo tudi najbolj elementarna lastna načela.
Zabloda o lastnini kot "produkcijskem" odnosu
Pravo se denimo nikoli ni zares (po)trudilo ovreči očitne, a v družboslovju - zlasti od Marxa naprej - globoko zakoreninjene teoretične zablode o lastnini produkcijskih sredstev kot (temeljnem) "produkcijskem" odnosu. In to kljub temu, da je - vsaj v pravu - nesporno, da so lastninska razmerja v resnici tipična "stvarnopravna", ne pa družbenoekonomska oziroma produkcijska ("delovna") razmerja med ljudmi, kar je seveda nekaj popolnoma drugega. A brez razumevanja teh razlik v bistvu niti ni mogoče resneje razmišljati o - realno sicer povsem uresničljivi - morebitni "nesocialistični" rekonstrukciji aktualnega "mezdnega" modela kapitalizma.
Lastnina je, kot vemo, "razmerje med ljudmi glede stvari", pri čemer lastninska pravica kogarkoli nad katerokoli stvarjo, vključno s produkcijskimi sredstvi oziroma kapitalom, učinkuje erga omnes.Torej že po naravi stvari to ne more biti (zgolj) dvostransko produkcijsko razmerje med nosilci dela in kapitala. Predvsem pa lastninska pravica nikoli, ampak res nikoli, sama po sebi ne vsebuje tudi pravice do neodplačnega prisvajanja produktov tuje lastnine, na primer dela. Če se to izkoriščanje v določenih družbenoekonomskih sistemih (na primer sužnjelastništvo, fevdalizem, mezdni kapitalizem) kljub temu dogaja, to ni krivda obstoja zasebne lastnine nad produkcijskimi sredstvi, temveč posledica konkretnih "produkcijskih" odnosov, ki jih ureja vsakokratna "družbena pogodba".
Lastnina sama po sebi (še) ni nikakršen produkcijski odnos in ga tudi v ničemer ne določa, še manj prejudicira. Kajti v okviru iste oblike lastnine nad produkcijskimi sredstvi so lahko produkcijski odnosi zelo različni - bodisi izkoriščevalski bodisi neizkoriščevalski. Kapitalistični (tj. tržno-podjetniški) "produkcijski način", denimo, niti približno ne predpostavlja ravno "mezdnega" produkcijskega odnosa med lastniki dela in kapitala, ampak bi bil ta lahko z veljavnim pravom - brez škode za ekonomsko učinkovitost, celo obratno - urejen tudi popolnoma drugače. Na primer kot partnerski in s tem ekonomsko povsem neizkoriščevalski produkcijski odnos.
Če med lastninskimi in produkcijskimi razmerji že obstaja medsebojna determinanta, je ta lahko le obratnosmerna - pravno določena produkcijska razmerja lahko povzročijo deviantnost "normalnih" lastninskih. V vseh izkoriščevalskih družbenoekonomskih sistemih je namreč lastninska pravica nad produkcijskimi sredstvi očitno "predimenzionirana", ker (posredno) vsebuje tudi pravico do ekonomsko neutemeljenega prisvajanja rezultatov dela. In obratno. Lastninska pravica nad delom, ki vsebuje le pravico svobodnega razpolaganja z njim, ne pa tudi pravice do polnega prisvajanja njegovih rezultatov, je pravno bistveno "okrnjena", nepopolna. Vse, kar je pravzaprav potrebno za želeno preobrazbo obstoječega kapitalizma, je torej popolna pravno-institucionalna izenačitev obeh lastninskih pravic. Pot do te pa vodi izključno samo prek odprave mezdnega produkcijskega odnosa.
Mezdno delovno razmerje, ne pa lastnina produkcijskih sredstev, je torej v resnici tisti "temeljni" produkcijski odnos, na katerem stoji ali pa pade celoten sistem aktualnega kapitalizma. Sprememba pravne ureditve tega odnosa bi zato samodejno pomenila tudi temeljito spremembo celotnega družbenoekonomskega sistema.
Kakršnikoli pravni posegi v zasebno lastnino in tržni sistem so pri tem povsem nepotrebni, celo ekonomsko škodljivi. Nujna je le (radikalno) nova sistemska paradigma kapitalizma (t. i. ekonomska demokracija).
Sporna koncepcija "kapitalističnega podjetja"
Mezdni produkcijski odnos, temelječ na očitni neenakosti lastninske pravice nad delom, je torej v resnici produkt veljavnega prava, ne nekakšne "ekonomske logike". Nasprotno, v 21. stoletju je - če jo je sploh kdaj imel - že povsem izven te logike. Sodobno delo je praktično že sinonim za "človeški kapital" (znanje in ustvarjalnost ter delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih), kajti gole fizične komponente dela postajajo v primerjavi z omenjenimi intelektualnimi in emocionalnimi produkcijsko skorajda nepomembne. Intelektualni (človeški + strukturni) kapital pa v povprečju tvori že okoli 85 odstotkov tržne vrednosti in s tem tudi dejanske produkcijske moči sodobnih podjetij. Kje je torej sploh še mogoče najti logično ekonomsko utemeljitev za ta odnos, katerega edini temelj je sicer veljavna - nedvomno danes že povsem arhaična - pravna koncepcija kapitalističnega podjetja?
Ne da bi se v tem kratkem prispevku spuščali v najrazličnejše znane pravne in druge teorije podjetja, lahko rečemo, da je danes - z manjšimi, a vsebinsko nepomembnimi razlikami - v vseh kapitalističnih sistemih podjetje v pravnem smislu še vedno razumljeno kot personificirani (zgolj finančni, op. a.) kapital, ki je "naložen v gospodarsko funkcijo in pridobi pravno subjektiviteto z organizacijo v gospodarsko družbo kot njegovo statusno obliko". Čeprav je jasno, da kapital in delo (človeški kapital) ter njuni lastniki ekonomsko gledano drug brez drugega niso sposobni ustvariti ničesar in da je produkcija že po klasični ekonomski definiciji proces ustvarjanja nove vrednosti v odnosih "popolne vzajemne soodvisnosti" (ne pa medsebojne kupoprodaje!) med delom in kapitalom. Že predhodnik politične ekonomije W. Petty je to logično dejstvo lepo ubesedil takole:
"Delo je oče proizvoda in zemlja je njegova mati. Ne moremo reči, kateri je bolj pomemben za spočetje otroka: mati ali oče. Prav tako je nemogoče reči, koliko outputa je ustvaril en sam ločen input."
Gospodarska družba/korporacija kot pravna oblika kapitalističnega podjetja naj bi bila torej po tej koncepciji izključno le "združba" kapitala in njegovih lastnikov, ustanovljena s ciljem ustvarjanja dobičkov za njene člane ("lastnike"), kar naj bi bilo tudi njeno edino družbeno poslanstvo. In to kljub dejstvu, da je podjetje temeljna ekonomska celica družbe in da vse vire za svoje delovanje črpa iz svojega - naravnega in družbenega - okolja. O nesmiselnosti pravne teorije, ki skuša celo kapitalske gospodarske družbe teoretično razlagati kar kot obliko "združenj (fizičnih) oseb, ki so njeni člani", čeprav v resnici vse t. i. članske pravice v njih temeljijo izključno le na količini vloženega kapitala ("en delež oziroma delnica - en glas"), pa na tem mestu niti ne bomo razpravljali. V resnici so namreč te korporacije po svojem temelju (tj. namensko premoženje) in pravni naravi bistveno bližje t. i. fundacijam, le da njihov namen ni splošnokoristen ali dobrodelen ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Mato Gostiša: Vloga prava pri (nujni) sistemski rekonstrukciji aktualnega kapitalizma, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 34.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
