V Veliki Britaniji se je v zadnjih mesecih na prvi pogled vse vrtelo okrog zgodovinskega izstopa iz EU. Medijski primat je bil razumljiv, saj se je že kmalu po referendumu izkazalo, da je sam potek, kaj šele končni izplen brexita pravcata uganka, ki Britancem zagotovo ne pusti mirno spati. Kljub temu se je v britanski medijski prostor prebila še ena tema, ki smo jo v Sloveniji večinoma spregledali. Povzročala je prave nočne more in tako oteževala spanje. Sicer ne vsem Britancem, ampak njihovemu bivšemu vodji Tonyju Blairu. Julija 2016 je bilo namreč na Otoku objavljeno Chilcotovo poročilo, ki je pokazalo, da se je Velika Britanija prehitro odločila za vojno v Iraku, da uporaba oborožene sile ni bila ultima ratio, da grožnja, ki naj bi jo predstavljal Irak s svojim orožjem za množično uničevanje, ni bila neposredna ter da so bile priprave in načrtovanje prihodnosti za Irak po padcu režima Saddama Husseina popolnoma neprimerne.
Po objavi poročila je bil proti Tonyju Blairu sprožen kazenski postopek, začet na zasebno tožbo bivšega iraškega generala, ki je Blairu očital kaznivo dejanje agresije. Pregonu je odkrito nasprotoval generalni pravobranilec (ang. Attorney General - glavni pravni svetovalec vlade), ki je v postopku interveniral in zagovarjal stališče, da kaznivo dejanje agresije po britanskem pravu ne obstaja. Višje sodišče (ang. High Court) mu je pritrdilo, opirajoč se na precedens lordske zbornice iz leta 2006. S tem je Blairu uspelo zmagati prvo bitko. Ali je s tem dobil tudi vojno?
Še pred koncem omenjenega kazenskega postopka so svojci britanskih vojakov, padlih v Iraku, proti Blairu napovedali civilno tožbo. V pičlih 14 dneh so prejeli 150.000 funtov donacij, znesek, ki jim je omogočil financiranje priprav na postopek proti Blairu. Po srečnem naključju sem se na eni od strani v tej zadevi, ki še ni prišla pred sodišče, znašel tudi sam. Na dvomesečni praksi v Cambridgeu pri profesorici Veroniki Fikfak sem dobil nalogo, da preučim, kakšne so možnosti, da bi svojci pred britanskimi sodišči uspeli izkazati protipravnost ravnanja g. Blaira z utemeljitvijo, da je izvršil kaznivo dejanje agresije. Svoje ugotovitve bom strnil v tem prispevku.
Poleg tega bom na kratko razložil še, kakšne so možnosti Blairovih nasprotnikov, če bi protipravnost skušali utemeljiti s kršitvami v postopku odločanja za vojno, in ne s kaznivim dejanjem agresije. Gre za alternativno možnost, ki je pri ocenjevanju Blairovega položaja zagotovo ne smemo spregledati.
V naslednjih dveh točkah bom nekoliko bolj teoretično opisal vsebino kaznivega dejanja agresije po Rimskem statutu in po mednarodnem običajnem pravu. Tisti, ki vam po eni strani mednarodno (kazensko) pravo ne diši preveč, po drugi strani pa vas zanima, kakšne možnosti imajo svojci padlih vojakov, lahko ti dve točki mirne duše izpustite in nadaljujete s točko Zakonitost vojne v Iraku? Da boste kljub izpuščenim poglavjem nadaljevanje članka lažje razumeli, vam ponujam poenostavljeno opredelitev agresije: "agresija je kaznivo dejanje, ki ga izvrši ena od vodilnih oseb v državi s tem, da pomembno pripomore k hudi in očitni kršitvi prepovedi uporabe sile iz Ustanovne listine Organizacije združenih narodov". Namen inkriminacije agresije je preprečevati oborožene spopade, kar bi svetu prineslo tako potreben mir. Naj poudarim še, da v postopkih proti Blairu pride v poštev le sklicevanje na agresijo po mednarodnem običajnem pravu, saj v času iraške vojne tega kaznivega dejanja ni vseboval niti Rimski statut niti kateri od britanskih zakonov.
Tiste, ki se za mednarodno (kazensko) pravo vsaj malo zanimate ali pa ste le radovedni, zakaj v naslovu agresijo primerjam s Trnuljčico, pa spodbujam, da preberete članek v celoti. Konec koncev je plod več deset ur poglobljenega študija najnovejše literature.
Kratek pregled zgodovinskega razvoja kaznivega dejanja agresije
Rojstvo in padec v globok spanec
Zgodba o agresiji, Trnuljčici med mednarodnimi kaznivimi dejanji, se začne po prvi svetovni vojni, ko so se pojavile težnje, da bi nemškemu cesarju Viljemu II. sodili zaradi načrtovanja in izvedbe t. i. velike vojne, ki je svetu prinesla nezaslišane razsežnosti gorja. Versajska mirovna pogodba je v 227. členu obtožila nemškega cesarja vrhovnega kaznivega dejanja zoper mednarodno moralo in svetost mednarodnih pogodb. Projekt, ki sta ga zagovarjali Velika Britanija in Francija, je sicer kmalu klavrno propadel, ker Nizozemska cesarja ni hotela izročiti, toda ideja o agresiji je bila rojena.
Nov zagon je dobila v času druge svetovne vojne, ko je postalo jasno, da bodo Nemčija in njene zaveznice premagane. Uresničila se je leta 1945, ko je dobila mesto v Statutu Mednarodnega kazenskega sodišča (Nürnberški statut), ki je bil priloga Londonskega sporazuma, sklenjenega med zavezniki dan pred koncem druge svetovne vojne v Evropi. V Nürnberškem statutu se je to kaznivo dejanje imenovalo zločini zoper mir. Praktično identične znake kaznivega dejanja kot Nürnberški statut sta vsebovala tudi Tokijski statut in Zavezniški zakon št. 10, ki je nudil pravno podlago za sojenje vojaškega sodišča ZDA. Na podlagi teh treh pravnih virov so bili za zločine zoper mir obsojeni pripadniki tretjega rajha in Japonci, ki so odločilno prispevali k drugi svetovni vojni. To je bil krstni nastop Trnuljčice v mednarodni areni.
Po drugi svetovni vojni so se politične razmere močno spremenile. Svet je vstopil v hladno vojno, različni spopadi so se nadaljevali, države so se obtoževale nedovoljene uporabe sile, agresija pa je bila potisnjena v ozadje. Trnuljčica je padla v globok spanec.
Neuspešni poskusi zbujanja
Komisija za mednarodno pravo je leta 1954 objavila osnutek Zakonika o zločinih zoper mir in varnost človeštva. Ta projekt je bil zaradi napetih mednarodnih odnosov za več desetletij opuščen. Leta 1974 je Generalna skupščina ZN sprejela resolucijo 3314, v kateri je definirala dejanje agresije (ang. act of aggression) z namenom vzpostavitve smernic za Varnostni svet ZN, ki je po 39. členu Ustanovne listine OZN pristojen odločati o obstoju dejanj agresije in odzivu nanje skladno s svojo nalogo ohranjanja in vzpostavljanja mednarodnega miru in varnosti. Varnostni svet je sicer že nekajkrat ugotovil dejanje agresije, vendar se je to zgodilo le v povezavi z državami, ki so zelo očitno kršile mednarodno pravo (Južnoafriška republika zaradi apartheida, Izrael zaradi okupacije Palestine, Južna Rodezija zaradi razglasitve neodvisnosti itd.). Poleg tega je v resoluciji 3314 šlo "le" za definicijo dejanja agresije kot dejanja države, in ne za definicijo kaznivega dejanja agresije za potrebe kazenske odgovornosti posameznika. Kaznivo dejanje agresije je namreč treba ločiti od dejanja agresije. Prvo ima za posledico individualno kazensko odgovornost, medtem ko gre pri drugem za mednarodni delikt države. Dejanje agresije je le predpogoj oziroma zakonski znak kaznivega dejanja agresije.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Komisija za mednarodno pravo nadaljevala delo na osnutku Zakonika o zločinih zoper mir in varnost človeštva in leta 1996 objavila nov osnutek, toda njeno delo ni obrodilo vidnih sadov. Tudi pogajanja za sprejem Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča z vidika agresije niso bila uspešna, saj so se delegacije dogovorile zgolj to, da bo kaznivo dejanje agresije eno izmed kaznivih dejanj v pristojnosti sodišča, definicijo tega kaznivega dejanja pa so prestavile na čas po sprejemu statuta. Kljub ne najbolj obetavnemu zaključku Rimske konference, ko se je zdelo, da so se države inkriminaciji agresije spretno izognile, so se v naslednjih letih pogajanja o definiciji kaznivega dejanja agresije zares odvila. Sklepno dejanje pogajanj je bilo leta 2010 na revizijski konferenci v Kampali, kjer so delegati s konsenzom potrdili definicijo kaznivega dejanja agresije, ki je s tem le našlo pot v Rimski statut. Navkljub opredelitvi agresije je njena razlaga še vedno predmet številnih nejasnosti in negotovosti, ki jih bo verjetno odpravila šele praksa Mednarodnega kazenskega sodišča. Kdaj bo do tega prišlo, ne vemo, saj slednje trenutno še nima pristojnosti ratione materiae za pregon tega kaznivega dejanja. Tretji odstavek 15. bis in tretji odstavek 15. ter člena Rimskega statuta namreč določata, da je sodišče pristojno za kaznivo dejanje agresije (šele) po odločitvi držav članic Rimskega statuta s konsenzom ali dvotretjinsko večino, do katere pa še ni prišlo. Trnuljčica torej še vedno spi.
Definicija agresije
Veliko je bilo že govora o agresiji in čas je, da natančneje povem, kaj agresija sploh je. Le na ta način bomo lahko dobili širšo sliko in razumeli možnosti za uspeh postopka proti Blairu ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Mohor Fajdiga: Trnuljčica mednarodnih kaznivih dejanj se počasi prebuja, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 33.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.