Lastno pranje denarja (ang. self-laundering) je besedna zveza, ki poimenuje situacijo, ko storilec kaznivega dejanja, iz katerega denar izvira (predhodno kaznivo dejanje), izpolni tudi znake kaznivega dejanja pranja denarja. Gre torej za pranje denarja, ki ga izvršijo osebe, ki so bodisi storilci bodisi udeleženci predhodnega kaznivega dejanja.
Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (United Nations Convention Against Transnational Organized Crime and the Protocols Thereto) oziroma t. i. Palermska konvencija, ki jo je Republika Slovenija ratificirala leta 2004, v 6. členu določa zahteve, ki jih morajo države podpisnice upoštevati in implementirati v lastno zakonodajo. Inter alia omenjeni člen implicitno vsebuje tudi zahtevo po inkriminaciji lastnega pranja denarja, vendar z možnostjo neinkriminacije, če to preprečujejo fundamentalna pravila nacionalnega prava.
Tovrstni rešitvi je naklonjena tudi regionalna mednarodnopravna usmeritev, saj Konvencija Sveta Evrope št. 141 v drugem odstavku 6. člena v zvezi s 40. členom dopušča identično rezervacijo, kot jo dopušča Palermska konvencija (vendar brez pogoja nasprotovanja temeljnim nacionalnim pravnim pravilom).
Inkriminacija kaznivega dejanja lastnega pranja denarja je bila v Kazenski zakonik uvedena z novelo KZ-A aprila 1999, aktualna ureditev pa jo predvideva v drugem odstavku 245. člena KZ-1.
V primeru lastnega pranja denarja je torej v Republiki Sloveniji zakonsko predviden pravi stek; storilec obeh kaznivih dejanj bo (ob izpolnjenosti ostalih predpostavk) obsojen tako za predhodno kaznivo dejanje kot za kaznivo dejanje pranja denarja.
Takšno ureditev podpira tudi večina slovenskih pravnih strokovnjakov, ki svoja stališča utemeljujejo na naslednje načine:
Šošić zagovarja pravi stek pri lastnem pranju z argumentom različnih pravno varovanih dobrin, ki jih na eni strani varuje inkriminacija predhodnega kaznivega dejanja (glede na sprejeti "all crime" model je paleta teh zelo široka) in na drugi inkriminacija kaznivega dejanja pranja denarja (skladno s sistematično razlago - gospodarstvo).
Stroligo v prid pravemu steku med predhodnim kaznivim dejanjem in pranjem denarja navaja argument olajševanja postopka mednarodne izmenjave podatkov o pranju denarja, kar - kot ugotavlja - prinaša s seboj ogromno pozitivnih učinkov.
V teoriji in sodni praksi je kar nekaj pozornosti posvečene vprašanju, ali ni lastno pranje denarja v bistvu le oblika kaznivega dejanja prikrivanja (217. člen KZ-1), za katero storilec predhodnega dejanja ne bi odgovarjal, saj štejemo, da je za storilca predhodnega dejanja, ki izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja prikrivanja, slednje nekaznivo naknadno dejanje. Ta ideja je kritizirana v več pogledih in označena kot neustrezna.
Nadalje Deisinger legitimnost predmetne inkriminacije argumentira s tem, da to možnost predvideva in dopušča Konvencija Sveta Evrope št. 141.
Sledi analiza argumentov - podanih s strani zgoraj omenjenih avtorjev - v prid formulaciji pravega steka v primeru lastnega pranja denarja.
Stroligov argument, ki se nanaša na olajševanje postopka mednarodne izmenjave podatkov o pranju denarja, je po mojem mnenju nedopusten. Ideja, da bi lahko država zlorabljala svojo represivno suverenost za lažje postopanje v mednarodnih postopkih, še posebej v tako delikatni sferi, kot je kazensko pravo, je namreč v nasprotju s temeljnima načeloma kazenskega prava - tj. načeloma legitimnosti in omejenosti represije.
Neutemeljeno se mi zdi tudi primerjanje lastnega pranja denarja s kaznivim dejanjem prikrivanja. Prikrivanje je sicer lahko nekaznivo naknadno dejanje, nikakor pa ne gre za edino možno formulacijo tega. Dejstvo, da se omenjenega ne da primerjati s kaznivim dejanjem prikrivanja, nikakor ne more pomeniti, da ni možna formulacija navideznega realnega steka predmetnih kaznivih dejanj.
Osvetliti je treba tudi drugo plat relevantnega člena Konvencije Sveta Evrope št. 141 in podati diametralno nasproten argument, kot ga navaja Deisinger. Ker Konvencija Sveta Evrope št. 141 v tem delu nacionalnim zakonodajalcem priznava diskrecijsko pravico glede predmetne inkriminacije, je v skladu s konvencijo tudi neinkriminacija lastnega pranja denarja.
Najprepričljivejši argument, ki govori v prid veljavni ureditvi, je podal Šošić, ki trdi, da do navideznega realnega steka med predikatnim kaznivim dejanjem in kaznivim dejanjem pranja denarja ne more priti zaradi različnih pravno varovanih dobrin predmetnih kaznivih dejanj, zato bo prispevek v nadaljevanju osredotočen na ta argument.
Osebno menim, da samodejno in a priori vzpostavljen pravi stek med predhodnim kaznivim dejanjem in kaznivim dejanjem pranja denarja ni ustrezen. Trdim, da je treba v primeru lastnega pranja denarja v vsakem konkretnem primeru opraviti presojo z vidika odnosa konsumpcije in tehtanja kriminalnih količin ter na ta način odločiti, ali gre za pravi ali navidezni realni stek.
Smisel instituta navideznega (realnega) steka je materialnopravna sanacija formalnih posledic, do katerih bi privedla stroga uporaba Kazenskega zakonika. Gre za vrsto steka kaznivih dejanj, za katero je značilno, da sta nepravo in krivdna vsebina izrinjenega kaznivega dejanja v celoti zajeta že v uresničenem dominantnem kaznivem dejanju ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Anže Molan: Problematika kaznivosti lastnega pranja denarja, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št 32.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
